ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Zdrav, vitalen človek ima naravno potrebo po razvijanju svojih potencialov, se veseli svojih dosežkov in si v skladu s svojimi zmožnostmi izbere v življenju delo, ki ga z veseljem opravlja. Vendar pa je na svetu veliko ljudi, ki nočejo delati ali pa ne morejo. V tem prispevku bomo spregovorili predvsem o tistih, ki ne zmorejo, zaradi takih in drugačnih psihičnih vzrokov ter kako ločiti med lenobo ali samo odlašanjem.

Izraz, ki se za odlašanje ali zavlačevanje uporablja v angleščini je “procrastination”. Po nekaterih raziskavah je k odlašanju nagnjenih približno 80 odstotkov vseh študentov. Odlašamo, kadar določene naloge ali dela ne opravimo dalj časa ali ga opravimo šele tik pred zdajci. Razlika med lenobo in odlašanjem je v tem, da posamezniku v prvem primeru manjka motivacije in želje po delu, v drugem pa gre za to, da si posameznik nekaj želi narediti, vendar ga zaustavlja psihična blokada. Kako si lahko v slednjem primeru pomagamo in kje iskati vzroke?

Večkrat je v ozadju odlašanja perfekcionizem. Posameznik se boji lotiti ali do konca opraviti nalogo, ker vnaprej misli, da je ne bo uspešno opravil. Slednje je lahko povezano z nizkim samospoštovanjem, anksioznostjo, strahom pred mnenjem drugih, prevelikim pritiskom nase ali s strani drugih ljudi. Tako se naloge ne lotijo pravočasno, saj je po mnenju te osebe vseeno kako je narejeno in je bolje ne se potruditi, kot da bi s potrudil in ugotovil, da kljub vsemu ni bilo dovolj dobro. V slednjem primeru bi bila posledica samo še slabša samopodoba. Žalostno pa je, da zaradi tega veliko ljudi, ki imajo zelo dobre potenciale, slednjih ne zmorejo dobro izkoristiti, kadar pa začutijo v situaciji tekmovalnost, pa lahko celo popolnoma odpovedo. Skrivajo se v svojem svetu in upajo, da njihove težave nihče ne opazi, vendar se tekom časa temu ne morejo izogniti. Ljudje jih obsojajo, imajo jih za lenobe, nesposobneže.

Glavna težava teh ljudi je v tem, da posameznega dela ne znajo razdrobiti na manjše naloge, vidijo samo celoto, nimajo občutka koliko časa je potrebnega za določeno nalogo in se vnaprej bojijo neuspeha. Večkrat tudi zmanjšujejo svoj stres in poskušajo odmisliti občutek krivde tako, da se zatekajo k kratkotrajnim oblikam raznovrstne sprostitve (druženje, spanje, brskanje po internetu, hrana, branje knjig, ipd.), ki bi jim odvrnile misli od dela. Vendar pa je dolgotrajni učinek zgolj še večji stres in občutek krivde, saj se čas izteka. Najslabše pa je z roki, ki jim jih postavljajo drugi ali pa ki si jih postavijo sami. Takrat je stres še potenciran.

Večkrat pomaga, da si takoj ob novi nalogi naredimo časovni načrt, ki vsebuje veliko majhnih nalog. Pomaga tudi, da tudi, če se nam zdi, da smo preveč pod stresom, ne iščemo oblik sprostitve, ampak takoj naredimo najmanjšo stvar, ki nam bo pripomogla pri nalogi in recimo pri učenju samo sedimo ob knjigi nekaj časa in preberemo najkrajše poglavje ali z barvicami podčrtamo bistvo. Take majhne naloge zmanjšajo stres in nam pomagajo, da dobimo potrditev, da zmoremo in takrat se večkrat zgodi, da se potem sploh ne ustavimo in nadaljujemo z ostalimi nalogami 🙂

Pomembno je, da ljudi, ki ne zmorejo opraviti nalog, ali študentov, ki se ne zmorejo naučiti za izpit, kljub temu, da imajo dobre sposobnosti, ne obsojamo. V slednjem primeru bi jim dodaten pritisk lahko samo še poslabšal stanje. Lahko jim pomagamo s tem, da skupaj z njimi poskušamo ugotoviti kaj je pravi razlog v ozadju jihove neuspešnosti in jim damo čas, da se soočijo s svojimi strahovi in jih premagajo.

Včasih se v ozadju odlašanja skriva celo depresija, sploh kadar posameznik ne zmore več opraviti nobene naloge do konca, kar močno vpliva na njegovo delo in vsakdanje življenje, kopiči se stres in krivda, kar lahko vodi tudi v bolezen. Tu priskočimo na pomoč terapevti in svetovalci. Bistvo je, da se zavedamo, da je težava rešljiva, da jo ima zelo veliko drugih ljudi in da pri njenem reševanju nismo sami.

Comments are closed.