ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Zakaj se naši generaciji dogaja, da je zelo veliko moških in žensk- čez 30 in samskih? Nimamo svojih družin in/ali živimo še celo pri starših?

Poslušam nekatere, ki govorijo: doba izobraževanja se podaljšuje, kasneje pridemo do služb, stabilnosti, zmožnosti, da poskrbimo za svojo družino. Dobro, gotovo je nekaj tudi na tem, a zakaj je vedno več ljudi pri teh letih še samskih? Niso niti v stabilni, dolgotrajni zvezi. Ženske bi rekle: Moški so tako neresni, nihče ne ve kaj hoče, radi bi bili svobodni. Žalostno je, da bi tudi veliko moških isto rekli za ženske, ki naj bi imele materinski čut.

Pomembno je, da se zavedamo nekaterih vzrokov, ki na našo generacijo tako močno vplivajo, da imamo otroke celo 10 let in več kasneje, kot naši starši:

Gotovo je, da mediji vplivajo na našo izkrivljeno podobo o partnerjih in partnerstvu: partner naj bi bil najmanj princ na belem konju in partnerstvo pravljica na način “in živela sta srečno do konca življenja”. Če torej partner ali partnerica ne ustreza v popolnosti našim predstavam: seveda mora biti lep/a, športen/na, pameten/na, izobražen /na, mora se lepo oblačiti, mora imeti dober smisel za humor, mora imeti dobro službo, mora, mora,mora… čim nastopijo napake ali nesoglasja zaključimo, da že ni pravi za nas. Nismo pripravljeni potrpeti, kot so naši starši, stari starši. Današnja kultura daje prednost takojšnjemu užitku, sreči, vedno manj smo se pripravljeni odrekati, radi bi imeli vse. Dokler ni nastopila recesija smo živeli v dobi pretiranega obilja. Morda bo recesija pokazala kaj je res pomembno in prinesla nazaj prave vrednote, tako da se bomo ponovno znali nečemu odreči za dosego cilja? Da bomo ugotovili kaj nam je res bistveno, se potrudili za te vrednote, ostalo pa sprejeli?

Seveda premalo zavedamo, da smo vsi polni napak, čakamo, da bo naš princ/princesa prišla izza vogala in nas bo zadelo in tako se bo za nas začela pravljica. V vsaki zvezi je trpljenje in je sreča. Brez kriz in slabih obdobij ni rasti. Seveda je to lažje govoriti, kot pa ko se res znajdeš v takem slabem obdobju in se ti zdi, da ne moreš na tak način nadaljevati zveze.

Tu so seveda še, že prej omenjeni, socialno-ekonomski vzroki. Kasneje pridemo do izobrazbe, stabilne službe, narašča  nesorazmerje med plačami in denarjem potrebnim za življenje. Potrebe, umetno ustvarjene s strani medijev, naraščajo, cene življenjskih dobrin rastejo, plače ostajajo iste. Težko je priti do stanovanja, ugodnega kredita, saj je le malo ljudi kreditno sposobnih, zaradi zaposlitev za določen čas, naraščajoče stopnje brezposelnosti. Slovenci pa smo prevladujoče miselnosti “najprej štalca, pol pa kravca”. Zanimivo je to, da mojih prijateljic in prijateljev priseljencev iz bivše Jugoslavije to ni nikdar motilo in so imele otroke že pri 18-ih. Neodgovorno? Bi se dalo diskutirat.

Zaradi nepredvidljivosti življenja, stopnja stresa narašča. Partnerji so si odtujeni zaradi tempa dela, službe, stresa, težav z denarjem, imeti varno službo je večinoma le še utopija. Med njimi se posledično kopiči vedno več slabe volje, nesoglasij, stopnja ločitev narašča. Vedno več je razbitih družin, zaradi česar starši polagajo vedno več upanja v svoje otroke. Miselnost “otroci so naše bogastvo” postaja dobesedna realnost. Mama je odtujena od moža in se naveže na sina, oče naredi hčerko za svojo princesko. Starši, tudi ko otroci odrastejo težko spustijo otroke stran od sebe, bojijo se “praznega gnezda”. Razmišljajo- kdo bo skrbel za njih, ko bodo nastopile bolezni? Dogaja se, da moramo otroci današnje generacije skrbeti za svoje starše, večkrat še preden si ustvarimo družino in lasten dom. Tako, da  jih veliko zamudi prava leta in ženske potem sploh ne morejo imeti svojih otrok, ostanejo same, moški pa postanejo zagrenjeni samci. Zakaj bi si sploh želeli imeti še eno žensko, ki bo visela na njih, podobno kot mama? Grozno se sliši, vendar je res, da starši zasedejo čustveni prostor svojega otroka, ga naredijo odvisnega od sebe in otroci nosimo preveč vsebin, ki bi jih morala starša reševati med seboj.

Kako torej priti ven iz tega? Pomembno je, da prenehamo biti žrtve svojega okolja. Do naše odraslosti so morda res starši odgovorni za nas, potem pa moramo prevzeti vajeti v svoje roke. Znebiti se moramo občutka, da lahko mi pomagamo staršem s tem, da smo jim vedno na voljo, da poslušamo kako jamrata eden čez drugega, da sprejmemo vse njune čustvene vsebine. Uf, se sliši to komplicirano. Slej ko prej se moramo osamosvojiti. Dober začetek je, da se, vsaj za nekaj časa, izselimo iz velike družinske hiše, v kateri je sicer več kot dovolj prostora za nas. Se osamosvojimo in se otresemo vseh bremen, ki smo jih v družini nosili. Ugotovimo kdo smo sami zase- to velja za moške in ženske.

Pozitivno je, da je naša generacija veliko bolj osveščena in duhovna, kot prejšnje. Naša stopnja kolektivnega zavedanja je vedno višja. Želimo si preseči negativne vzorce lastne in tiste, ki izhajajo iz naših družin, zato beremo psihološke, duhovne knjige, psihoanaliziramo lastno vedenje. Po eni strani je to zelo pozitivno, saj več, kot bomo naredili sami, bolje bo za nas, saj bomo prekinili začaran krog, in za naše potomce, ki ne bodo nosili bremen preteklih generacij. Znano je, da se škodljivi vzorci prenašajo iz generacije v generacijo (npr. alkohol, nasilje, ipd.), vendar moramo vedeti, da se da te vzorce spremeniti, prekiniti začaran krog. Ključ je celostno zavedanje, do katerega nam najučinkoviteje pomaga priti terapija. Seveda so tudi drugi načini, ki vzorce lahko omilijo. Vsak trud je boljše kot nič.

Vendar pa je na tem mestu treba omeniti, da je ravno zaradi analitične usmerjenosti naše generacije, težje priti do t.i. drugotnih stanj, kot je ljubezen (tudi sreča, spanec spadata v to kategorijo). Analitični um ne miruje niti ponoči, zaljubljenost pa se zgodi predvsem takrat, ko najbolj deluje naš nezavedni del, ko smo sproščeni. Tako se težje zaljubljamo. No, to pa je absurd, ki nas privede do tega, da imamo res težko nalogo. Predelati naše čustvene vsebine, pustiti naše čustvene rane v preteklosti, se sprostiti in uživati življenje. Ko potem pride zaljubljenost, verjemite, je bilo vredno vsega truda, če pa se ljubezen razvije iz prijateljstva,pa se toliko bolje. Zato kar glavo pokonci in vedite, da to delamo za nas in naše potomce. Srečno!

Comments are closed.