ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Svet skozi oči najstnika je čisto drugačen, kot skozi oči odraslega človeka. Včasih odrasli to pozabimo in zato mlade še težje razumemo. Odrasli smo ponavadi že sprejeli nekatere svoje lastnosti in se ne obrmenjujemo več toliko z mnenji drugih, kot v puberteti (no, nekateri seveda se še vedno), vendar nekatere stvari ostajajo lahko dolgo nespremenjene.

Sebi najstnici bi povedala:

1. Vsi te ne gledajo in te ne ocenjujejo, ko greš po hodniku ali po cesti. Večino ljudi niti ne zanima ali so ti te kavbojke kot ulite ali imaš en madež na majčki. Videz ni tako pomemben, kot misliš, ljudje bolj gledajo ali si sproščen, nasmejan, poln energije, ko se pogovarjajo s teboj. Pomembno je, da se ukvarjaš s stvarmi in aktivnostmi, ki te veselijo in ne s tistimi, zaradi katerih boš v očeh drugih izgledal dobro.

2. Svet ni tako črn, kot se zdi takrat. Svet se najstnikom velikokrat lahko zdi krut, črn, a se spremeni ko odrasteš. Takrat izbereš barve svojega sveta in čeprav samemu sebi nisi všeč, se boš nehal toliko obremenjevati sam s seboj in se boš sprejel/a. Moja mama mi je rekla: “Saj boš videla, ko boš 25 se ne boš več obremenjevala toliko s svojim izgledom in se boš preprostno sprejela.” In res se v nekaterih stvareh sprejmeš, v nekaterih pa se želiš spremeniti.

3. Mladostništvo je čas hudih hormonskih nihanj in tudi to bo minilo. Vendar pa se lahko krog prepiranja s starši nadaljuje celo življenje, če nekaj ne narediš glede tega. Kaj lahko ti narediš?

Zakaj se sploh toliko v svojem življenju prepiramo s svojimi starši? In zakaj se naši otroci prepirajo z nami? Prepiramo se, si očitamo, se kregamo o malenkostih, o stvareh izpred 20 let, ipd. Prepiri med starši in otroci se ponavadi ne prenehajo z odraslostjo ali ko si ustvarimo novo družino.
Kaj zares želimo od staršev? Kaj hočemo od njih?

Zanimivo je to, da se ponavadi prepiramo bolj z enim od staršev, kot z drugim. Najbrž od prvega želimo in potrebujemo več, ampak – ali se sploh vprašamo kaj si želimo, kaj rabimo, kaj nam tako primanjkuje, da smo stalno jezni, da nas vse zmoti, da smo polni očitkov,jeze do njih?

Čuden občutek je, ko se zaveš, da si se dobršen del življenja prepiral s starši in da jim morda sploh nikdar nisi mirno povedal kaj sploh želiš. Ne, ne velja, če jim kriče poveš v konfliktni situaciji, saj takrat ne odrasli ne otroci nismo preveč dojemljivi. Otroci večinoma mislimo, da morajo starši vedeti, kaj želimo in rabimo. Zdi se nam samoumevno, da vedo.

Morda se kar naprej jezimo na starše in smo slabe volje, trmarimo in se upiramo, da bi nam starši enkrat končno rekli, da so ponosni na nas. Morda, da nas imajo radi in nas bodo imeli radi, ne glede na to, kaj bomo naredili. Morda potrebujemo njihovo toplino, objem.

Nikdar ni prepozno. Tudi pri 40, če se zaveš, da ti nekaj manjka in si nečesa želiš slišati od staršev, priti domov, tvegati in povedati ali vprašati kaj si želiš.

Verjemite, vredno je. In morda vas bodo starši tudi presenetili. Vi pa boste lahko nato svojim otrokom dali tisto, kar ste vi najbolj pogrešali pri svojih starših.

Comments are closed.