ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Poroka je svečan civilni ali /in cerkveni obred, ko ženska in moški skleneta zakonsko zvezo in postaneta mož in žena. Partnerja poveže v skupnost – postaneta svoja družina. Včasih je bila poroka pričakovani dogodek v življenju moškega in ženske, ločitev je bilo malo. V zadnjih desetletjih pa je zaznati močan upad števila porok, partnerja se za poroko v povprečju odločata kasneje, velikokrat ko že imata otroke, na drugi strani pa opažamo porast zunajzakonskih skupnosti ter ločitev. Nekateri izmed razlogov za tovrstni trend so manjša vpetost v bližnje okolje in tradicijo, podaljševanje časa izobraževanja, kasnejši vstop na delovno mesto ter posledično kasnejša finančna neodvisnost, naraščajoče število ločitev v družini in okolici. Obred poroke je izgubil na pomenu, saj mnogo ljudi ne verjame več, da je možno kvalitetno partnerstvo z nekom celo življenje. Mnogo ljudem poroka predstavlja le papir, nepotreben finančni zalogaj ter napor zaradi zahtevne organizacije dogodka. Dodatno oviro lahko pri tem predstavlja tudi  pomanjanje denarja, recesija, nestabilne razmere na trgu dela, različne predstave partnerjev o poroki, nerazumevanje med njunima družinama ali ločenima staršema, nesprejemanje ženina s strani družine. Večkrat pa je neodločanje za poroko tudi znak nepopolne diferenciacije od staršev, ki otroke preveč navezujejo nase ali pa znak strahu pred dokončnimi odločitvami in občutkom izgube svobode.  Ljudje se zaradi velike izbire ali slabih vzgledov v okolici težko odločijo za celo življenje z enim partnerjem.

Veliko deklet si kljub temu že od malega želi, se veseli ter sanja o tem dogodku, ki pa je kljub vsemu velika prelomnica, na katero se je potrebno psihično pripraviti. Za starše in mladoporočence to pomeni dokončen odhod ženina in neveste od doma, v smislu zapuščanja primarne družine in ustvarjanja nove. Zato ni nenavadno, da poroka poleg občutka veselja, čarobnosti, povezanosti, enosti s partnerjem, prinaša tudi občutek žalosti, žalovanje za preteklim obdobjem in seveda tudi malo strahu pred vstopom v novo obdobje. Poroka je velik korak pred katerem je običajno, da se vprašamo ali smo izbrali pravega partnerja ter lahko o naši izbiri tudi podvomimo. Velikokrat se pari premalo zavedajo, da se je poročiti veliko lažje, kot z nekom živeti celo življenje. Poroka je zgolj enkraten dogodek, za kvaliteten zakon pa se je potrebno vsak dan truditi.

O poroki in zakonu kroži veliko mitov. Zmotno prepričanje med ljudmi je, da strastna zaljubljenost vodi v kvaliteten zakon. Večkrat je celo obratno: mnogo zakonov, ki temeljijo bolj na trdnem prijateljstvu in partnerstvu je mnogo bolj zadovoljujočih, saj ko strast mine se lahko pokažejo prevelike razlike, ki lahko uničijo partnerstvo. Iluzija je tudi, da nas bo poroka naredila bolj srečne ali manj osamljene. Kdor sam s seboj in svojim življenjem ni zadovoljen, ga tudi zakon in ljubezen ne bosta dolgotrajno osrečila. Zakoni, ki se sklepajo bodisi zaradi upiranja staršem in izbiri osebe, ki je ne odobravajo, zaradi zanositve ter samo, da bi čimprej odšli stran od nesrečnih domačih razmer, se ponavadi končajo nesrečno. Prav tako zakoni, ki se sklepajo predvsem zaradi pritiska s strani staršev, vrstnikov, družbe ali finančne sigurnosti, ali občutka dolžnosti do osebe, s katero smo v zvezi že dalj časa ali pa se nam zdi, da mu lahko samo mi pomagamo (npr. ven iz zasvojenosti). Zavedati se moramo, da včasih tudi človek v katerega smo močno zaljubljeni, ni nujno najboljša izbira za našega zakonskega partnerja, saj zaljubljenost mine, ostanejo pa navade, interesi, lahko zelo različni pogledi na svet in življenje, zato je ponavadi bolje, da se ne poročimo prezgodaj, da resnično spoznamo bodočega zakonca.

Ponavadi se najbolj zaljubimo v človeka, za katerega kasneje ugotovimo, da je zelo podoben enemu od naših staršev in nas prizadene ravno na področju na katerem smo najbolj občutljivi. Podzavestno si ponavadi izbiramo partnerja, ob katerem imamo občutek domačnosti, torej, s katerim si lahko ustvarimo v zakonu podobno vzdušje, kot je že prevladovalo doma v našem otroštvu. To ni naključje. Ob globljih intimnih odnosih postanemo bolj odprti in tudi bolj ranljivi, vendar imamo ravno zaradi tega ponovno možnost, da s pomočjo ljubezni, medsebojnega sočutja zacelimo nekatere rane, travme iz otroštva. Vendar je to mogoče šele, ko spustimo svoje obrambe, se prepustimo, sprejmemo najprej sebe in svoje napake in šele takrat smo lahko sočutni in resnično lahko ljubimo svojega partnerja. Kljub temu, da velikokrat romantični zaljubljenosti sledi obdobje razočaranosti, pa sta ljubezen in zakon največja priložnost za osebnostno in duhovno rast in kdor veliko menja partnerje, slej ko prej ugotovi, da se mu vedno ponavljajo iste vsebine in iste težave v odnosih.

Ljubezen, ki ji sledi zakon je zavestna odločitev, da smo sprejeli izbranega partnerja z vsemi njegovimi napakami, navadami  ter si z njim želimo preživeti celo življenje.Poroka tako resnično lahko partnerjema prinese občutek varnosti, globlje povezanosti, občutek, da se lahko na nekoga zaneseš, ki bo s teboj v sreči in nesreči. Občutek trdnosti, stabilnosti pa je dobra podlaga za družino in vzgojo otrok. Za verujoče je poroka božji blagoslov, vez, ki je sklenjena za celo življenje in kar je Bog združil, tega naj človek ne razdre. V tem prepričanju tudi večkrat najdejo potrebno moč, da vztrajajo, se trudijo. Ali pa bo zakon uspel ali ne je odvisno tudi od mnogih drugih dejavnikov. Seveda ni garancije, tudi če se dva s polnim srcem in po tehtnem premisleku odločita za celo življenje skupaj, še ne pomeni, da jima bo uspelo. Veliko je odvisno od tega, koliko sta se oba pripravljena potruditi za odnos in osebnostno rast, od tega koliko sta pripravljena pustiti za seboj vse svoje napačne iluzije o tem katere vse potrebe bi jima moral partner zadovoljiti in da bi moral zakon vedno biti srečen, saj te nihče dolgoročno ne more osrečiti, če sam sebe ne moreš. Definitivno pa je veliko odvisno od potrpežljivosti in sposobnosti komuniciranja, pogajanja, prilagajanja pri partnerjih. Predvsem pa je pomembno, da se zavedamo, da zaljubljenost in strast mineta in da ni zakona brez slabših obdobij in kriz. Takrat si lahko pomagamo z branjem psihološke literature, obiskovanjem zakonskih skupin, obiskom terapevta. Pomembno je tudi, da partnerja ves čas skrbita za njun odnos, da poskušata čimbolj uravnotežiti skrb za otroke s skrbjo za njun odnos in hkrati za lastni osebnostni razvoj. Vendar pa se splača vztrajati, saj je velika nagrada, ko imaš tudi na stara leta ob sebi človeka, ki te najbolj pozna, s katerim si skupaj osebnostno rasel in te sprejema ter ljubi takšnega kot si.

In še PRAVNI DEL:

Mnogi se ne odločajo za poroko zaradi nekaterih finančnih ugodnosti, ki jih lahko uveljavljajo (npr. pri nižjem plačilu vrtca), vendar pozabljajo, da pa je za nekatere ugodnosti potrebno veliko več dokazovanja pred sodiščem, kar lahko predstavlja veliko večje finančne breme (primeri dokazovanja očetovstva, dedovanje po umrlem zakoncu, ipd.).  V Sloveniji ima zunajzakonska zveza za partnerja enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo.

Comments are closed.