ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Kako veš, da si odrasel? Včasih to ni bilo težko. Naredil si srednjo šolo, se zaposlil, se poročil in imel otroke tam do 24.leta. Že pri 18-ih jih je bila večina finančno samostojna in sposobna skrbeti zase. Danes? Pri 25.ih, ko diplomiraš in si najdeš zaposlitev, a še vedno živiš doma? Pri 28.ih, ko si do pred nedavnim živel v najemniškem stanovanju s svojim partnerjem, a si se moral zaradi konca zveze in previsoke najemnine preseliti nazaj domov? Samo začasno, si rečeš. Ja, in to potem traja do 35. leta, včasih celo dalj. Nato eden od staršev huje zboli in seveda boš doma in skrbel zanj. To se je dogajalo tudi v preteklih časih, le da so imeli prej starši več otrok in je večina lahko odšla, eden pa je ponavadi ostal doma in skrbel za starše, danes pa ko prevladujejo edinčki ali dva otroka pa ima to velike posledice za rodnost naroda. Torej? Kdaj odrastemo? Težko je reči. Definicije prestavljajo mejo odraslosti navzgor.

Kaj pa v ljubezni? Kako to, da so se naši predniki lahko zaljubili in ponavadi še s prvo ali največ drugo ljubeznijo poročili v roku krajšem od enega leta, zanosili in ostali skupaj do smrti? Fovš? Malo? Zdi se, da je bilo vse bolj preprosto. Pa najbrž niso bili vsi neskončno zadovoljni z vsemi platmi svojega partnerja in zakona, kot je pogoj danes, če ne se pač ločiš ali greš narazen, ker po prevladujoči verjetnosti, kljub otrokom, niti nisi poročen. Statistično dejstvo je, da se veliko več parov, ki ima otroke razide, če niso poročeni, kot če so. Seveda, v današnjih časih se je tudi iz finančnega vidika težko poročiti, vendar je zadaj tudi še druga dinamika, nezavedna, nek neotipljiv strah pred predanostjo nekomu “za večno”, pa čeprav vaju za večno povezujejo že otroci. Danes se povečini poročamo (oz. začnemo družino) ne s prvim, drugim, morda petim ali celo desetim fantom ali punco s katero smo hodili. Joj, koliko čustvene prtljage se lahko nakopiči skozi vsa ta razmerja, če je ne počistimo za nazaj, in koliko razočaranj, zavrnitev. A hkrati veliko več izkušenj in tudi poznavanja sebe kako funkcioniramo z različnimi tipi partnerjev in česa si od partnerstva resnično želimo, s čim lahko živimo in s čim ne. Vsak človek in zveza nam lahko pove več o tem kakšni smo mi sami, kako delujemo, če le lahko odmislimo obtoževanje partnerjev za njihove napake in se fokusiramo na to, kaj smo mi pridobili v razmerju. Dokler nisi sposoben predelati jeze na bivšega partnerja in odpustiti, tudi nisi sposoben videti pravih namenov zakaj sta bila skupaj. Včasih potrebuješ enega človeka, da ti pomaga na duhovni poti, spet drugega da ti pomaga postati bolj samozavesten,  spet tretjega, da te nauči plesa, ker je tvoj bodoči partner plesalec in da se bosta lahko našla na plesišču.  Močno pa vseeno verjamem, da je boljše za naše otroke, da imamo v povprečju otroke kasneje, saj imamo čas bolj osebnostno zrasti, nekatere vsebine predelati preden oni pridejo v naše življenje in njim potem ni treba nositi nekaterih stvari oz. ponavljati določenih vzorcev iz genaracije v generacijo.

Idealno bi bilo, da bi imeli v življenju zgolj veliko prijateljev s katerimi bi se družili in spoznavali sebe in druge ter se s čim manj ljudmi zapletali …v seksualna razmerja, saj spolnost lahko zelo poveže in daje iluzijo povezanosti, zlitja v eno, kjer je brez spolnosti morda sploh ni, pa smo zaradi intenzivnih čustev le zaslepljeni. Ko pa zasplepljenost mine, pa je lahko že na poti otrok ali se nam zdi zaradi drugih razlogov, kot je npr. subjektivna visoka starost, prepozno, da bi šli narazen. Morda je bilo iz tega vidika bolje, da je bila morala družin zaradi stroge vzgoje visoka in so se ponavadi ženske v preteklosti v spolnost spustile šele s svojim možem. Zanimivo, da poznam (ja, tudi v tem času!) kar nekaj punc (vsaj 5 se jih takoj spomnim), ki so s spolnostjo čakale do poroke (pa niso bile neprivlačne ali osamljene, so se sestajale s fanti, a so s spolnostjo počakale,dokler se nista odločila za zaroko, se resnično zaobljubila eden drugemu). Pri njih opažam veliko  manj ljubezenskih stisk. Ohranile so svoje samospoštovanje kljub okolici in močnemu vplivu medijev, za katere se zdi, da jim ne moremo ubežati. Je pa res, da živim v trdno povezani skupnosti, kjer je vez z Bogom naša temeljna opora.

V ljubezni tako čez življenje opažamo, da se nam povečini dogajajo močne povezave in kdaj šibkejše. Skoraj vsak je že doživel psihofizično tako močno povezavo, da je čutil, da ne bi mogel živeti brez tega partnerja in da bi bilo življenje brezvezno brez njega. Taka zveza je ponavadi značilna za najstnike in je zelo burna in ima velika čustvena nihanja. Nekaj časa sta neločljiva, nato te najbolj prizadane, pa kreg in solze, ne moreš biti skupaj, ne narazen. Počutiš se, da bi si želel biti celo življenje s tem partnerjem, a je zveza včasih pretežka, prenaporna, si preveč utrujen, a hkrati si želiš biti ves čas skupaj. Ko smo najstniki in na nas zelo vplivajo še naši hormoni, se zelo močno zaljubimo. Največkrat na prvi pogled. Gre za to, da vse v nas nas nezavedno žene k razrešitivi nekaterih nezavednih vsebin. Če smo na primer od staršev dobili premalo ljubezni, si močno želimo to nadoknaditi v ljubezni.  Če smo se kregali s starši, enake lastnosti podzavestno pripišemo partnerju in se potem z njim kregamo. Na žalost nekatere stvari enostavno ne moremo rešiti v partnerstvu in jih moramo rešiti s svojimi starši, a večkrat tega ne sprevidimo dokler smo v odnosu. Včasih šele za nazaj. Tako zvezo je neizmerno težko prekiniti. Sploh, ker smo ponavadi s tem človekom skupaj odraščali in se oblikovali kot osebnosti in tako predstavlja velik del nas. A ponavadi je ves trud zaman in je edina rešitev le prekiniti. On je lahko vse tisto,kar si pogrešala v družini, lahko je kontra tvojemu očetu, če si pri njem kaj pogrešala, a skoraj vedno gre pri privlačnosti v ozadju za isto temeljno vzdušje v družini obeh. Velikokrat šele kasneje ugotovimo,  da je v ozadju enaka travma (morda ločitev staršev, zapuščenost, nasilje, alkohol, prevare…), tudi podobnost v karakterjih in značilnostih mame in snahe, očeta in zeta.

Take so ponavadi prve, začetne zaljubljenosti. Kasnejše (lahko pa tudi prva ljubezen raste skozi vse različne faze, različne tipe ljubezni)  so ponavadi manj emocionalno intenzivne (ni pa nujno), a v njih še vedno poteka bitka moči. Partnerja imata podobne energije, a ne enake, oba sta npr. zelo močna, nihče se ne podredi. Lahko poči zaradi pomanjkanja kompromisov in partnerja gresta narazen. Velikokrat ustreza našemu družinskemu vzorcu na ta način: če si se borila z očetom, boš našla fanta podobnega očetu.

Zanimivo (presenetljivo, ali pa mogoče ne) je, da kljub vsem močnim emocionalnim vezam, velikokrat za svojega življenjskega partnerja izberemo nekoga, s katerim ni tako čustveno razburkano. Izberemo si sorodno dušo, velikokrat celo nekoga, ki se je gibal v istih krogih. Ženske bi rekle, da so končno našle moškega, ob katerem se počutijo najbolj domače, ki jih razume, z njimi čustvuje, ima enaka zanimanja, je takšen in takšen v osebnostnih lastnostih, a večina se nas ne zaveda, da je najmočnejša še vedno ravno podzavestna povezava, torej ima partner v družini podobno vzdušje kot mi, srečali smo se na istih travmah, zato se tako dobro začutimo, razumemo…a ravno v stvareh, kjer smo tako podobni, se moramo šele naučiti se dati drug drugemu sočutje. Najboljši smerokaz je, da daš empatično partnerju tisto, kar bi sam v dani situaciji najbolj potreboval, katere besede in katera dejanja.

Odrasti v ljubezni pomeni preboleti bivše in se zavedati, da smo vse, kar smo od njih potrebovali, že dobili oz. nam je bilo namenjeno se od njih naučiti, se že naučili. In se zavedati, da smo jih ponotranjili in bodo vedno pomemben del nas samih. Torej nikdar nismo sami in če bi nam bilo namenjeno biti z njimi, bomo ponovno z njimi tudi, ko jih bomo že preboleli. Zato ni potrebe, da se jih čustveno oklepamo. Poleg tega veste, kaj velja za ljubezen? Da je kot mivka. Če jo poskušaš preveč stisniti v pest, ti splozi med prsti, če pa roko razpreš, ti ostane na dlani in prstih.

Odrasti v ljubezni pomeni tudi prenehati pretirano projecirati v partnerja in se boriti z njim glede stvari, ki bi jih morali urediti s svojimi starši ali pomembnimi osebami. Odrasti v ljubezni pomeni najti si partnerja s katerim lahko živiš, glede na spoznanja o svojih osebnostnih lastnostih in ne izbrati partnerja na prvo žogo, t.i. ljubezen na prvi pogled, predvsem fizične narave in privlačnosti, ki je prevladovala v najstniških zaljubljenostih. Ste že odrasli v ljubezni? Zapomnite si: Večkrat je boljša ljubezen na drugi pogled, kot na prvega. 😉

Comments are closed.