ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Imate občutek, da se vedno zaljubljate v napačne moške? Take, ki vas vedno le ranijo in zapustijo? Sprašujete se zakaj se vam to dogaja. Morda pa ste v še kar zadovoljujoči zvezi, ampak vas nekaj v vas žene v objem partnerja za katerega čutite, da je težko ulovljiv in/ali da vas je že, ali vas bo še, zapustil. Ampak kaj ko je tukaj, v tem kar imate, tako dolgočasno, tam pa je strast, vznemirjenje, metuljčki, kakšni bi rekli celo ljubezen?

Kako se ozdraviti tega vzorca in zakaj se mi to dogaja?

Vsi odraščamo v zelo specifičnih okoliščinah in veliko žensk in moških je bilo na en ali drug način zanemarjenih, morda čustveno ali fizično, morda so se starši ločili. Morda pa starši niso upoštevali naših osnovnih potreb, ko smo bili čisto majhni. Morda smo zgolj zato, ker so nas starši striktno hranili le na 4 ure, ne glede na to kdaj smo bili žejni ali lačni, morda so se odločili, da nas ponoči pod nobenim prierom ne dvignejo iz postelje, ne glede na naš jok. Iz takega ali drugačnega razloga otrok lahko dobi občutek nevrednosti, da ni vreden, da ga kdo upošteva, sliši in usliši njegove potrebe, želje. Takrat otrok utihne in se počuti čisto majhnega. Tragedija pa se ne zaključi v otroški dobi s tako ali drugačno zapuščenostjo, zanemarjanjem potreb ali čustveno neodzivnostjo staršev ali otrokovim občutkom odvečnosti. Nadaljuje se lahko celo življenje.

Tako tak otrok želi v vsem ustreči drugim, se čisto podredi ali pa vedno odseva “dramo”, tako da kriči, a ponavadi ga drugi ne razumejo, ne slišijo. Ženska v odrasli dobi pa ugotovi, da jo vedno privlačijo moški, ki jo zelo hitro zapustijo (in včasih na zelo nespoštljive načine- npr. jih kar ne pokličejo več ali pustijo po sms-ju). Vedno je zapuščena, vedno se počuti zavrženo, sprašuje se, če je kaj z njo narobe,sploh ker na začetku izgleda tako obetavno in se hitro zaljubi,  a se ji spet zgodi isto. Enako velja za moškega; vedno si najde žensko, ki ga zapusti, prevara, ponavadi ravno takrat, ko se sam prepusti, globoko zaljubi, verjame, da bo tokrat trajalo…

Zakaj to potrebujemo? Zakaj se nam to dogaja? Mislimo, da bo naslednjič drugače. Da se morda prehitro zaljubimo, da naslednjič res ne bomo pustili partnerju, da nas prizadane,…pa se spet ujamemo kako zelo hitro damo nekomu moč nad nami, da nas lahko prizadane. Ker dejansko nihče nima moči, da nas globoko rani, razen če mu to dopustimo in mu damo tovrstno moč nad nami. Razlog je ponavadi, ker v evforičnem stanju zaljubljenosti naša podzavest ne loči med našimi starši in med našim partnerjem. Nanj prenašamo nekatere vsebine, ki smo jih imeli že s starši in po začetni zaljubljenosti se pričnejo odvijati podobne bitke, kot doma, kot ko smo bili otroci in glede stvari, ki jih takrat nismo razrešili.

Poleg tega se nekaterim lahko dogaja, da so v zadovoljujočem odnosu, ali celo poročeni, vendar se v partnerja niso zares zaljubili, oziroma se jim dogaja, da kar naprej mislijo na bivšega partnerja, na nekoga, ki jih je v preteklosti prizadel. Tisti nekdo, ki jih je bolj privlačil, jim ne gre iz misli in morda celo obžalujejo odločitev, da so se poročile. In so nesrečne. In trezna glava pravi naj neha tako razmišljati, naj bo srečna, a nekaj v njej jo vleče k nekomu, ki jo je že prizadel. Srce?

Kaj se dogaja? V nas je nekaj kar nas žene,  da si v partnerstvu podzavestno ustvarjamo podobne okoliščine, vzdušje, kot je prevladovalo pri nas v obdobju otroštva, kljub temu, da si zavestno želimo ustvariti čisto drugačne okoliščine. Gre za to, da “želimo” poustvariti take okoliščine, ki nam bodo omogočale, da morda pa v odraslosti drugače rešimo situacije, ki jih nismo znali oziroma zmogli kot otroci. A večkrat se na žalost odzovemo isto kot takrat, ko smo bili otroci- zamrznemo in se počutimo nemočni.

Kako se ozdraviti škodljivega vzorca? Gre za to, da si moramo dati občutek varnosti, občutek, da nismo sami. Pomaga že mala vaja domišljije, vizualizacije. Pojdimo nazaj v svoje otroštvo, kolikor daleč gremo lahko v spominu oz. se spomnimo. Predstavljajmo si sebe, kot majhnega otroka, ki joka in želi objema in tolažbe, pa ga ni in ni. Sedaj si predstavljajmo, da stopimo k temu otroku, sebi, kot odrasla oseba, kot mama, oče, in se objemimo in si rečemo besede, ki bi jih takrat rabili slišati od odraslega (mame, očeta). Npr.: Vse bo v redu, tukaj sem, varna si, vedno bom ob tebi.Začutimo toplino objema, ki ga damo temu našemu notranjemu otroku. Vaja je preprosta, a zagotovo deluje.

Če vajo večkrat ponovimo, si tako ozdravimo otroške rane in škodljivi vzorec počasi izginja. Zacelimo si srce. Ranjeno srce postaja spet celo, polno ljubezni. In ugotovimo, da ne potrebujemo vnovičnih zavrnitev. Vredni smo ljubezni. Da ljubimo in smo ljubljeni. In ljudje, ki nas bi le prizadeli nimajo več funkcije ne mesta v našem srcu, niti življenju.

 

Comments are closed.