ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Večkrat v življenju se nam zgodi, da smo neuspešni. Zelo uspešni ljudje vam bodo povedali, da je večina večjih uspehov sledila velikemu številu neuspehov. Torej, da je za njimi veliko več neuspehov, kot uspehov. Zato si ne smete pustiti, da vas neuspeh potre.Naj vam bo le življenjska lekcija, kako lahko stvar naredite drugače, da vam bo drugič uspelo.

Praktično vse naše življenjske izkušnje so zgolj lekcije, ki nam pomagajo najti pravo pot na drugačen način. Je pa zelo odvisno od naše življenjske nastrojenosti, kako bomo videli neuspeh in ali nas bo potrl, podrl na tla ali nam bo dal celo večji zagon,  da resnično uspemo. Če pa se nam dogajajo povečini sami neuspehi glede področja,ki nam je pomembno, že dalj časa, potem se je potrebno vprašati: “Kaj v nas tako zelo potrebuje neuspeh, da vse v nas nezavedno potrebuje ta neuspeh?”

Seveda so lahko korenine v našem otroštvu, morda nas naši starši niso dovolj podpirali, nas pohvalili, morda nismo nikoli slišali od njih ali dobili občutka, da so na nas ponosni. Velikokrat je res tudi, da se ujamemo v vzorec negativnega razmišljanja, ki v skladu z Zakonom privlačnosti (o katerem sem več govorila že v preteklih člankih), da isto privlači še več istega, torej negativno razmišljanje prinese še več negativnosti v razmišljanju in dogodkih. Če vas je nečesa strah, potem boste to skoraj gotovo pripeljali v svoje življenje. Z zavedanjem, da si lahko s pozitivnim zavestnim ustvarjanjem v svoje življenje pripeljemo srečen, zadovoljujoč partnerski odnos, enako velja seveda tudi na drugih področjih, si lahko pričnemo oblikovati svoje življenje, da nam bo bolj povšeči. Res pa je, da so včasih vorci tako močni, da si ne dovolimo preiti iz vloge žrtve, ki nam je tako poznana, v vlogo odgovornega odraslega, ki asertivno kaže svoja čustva, se aktivno in na različne načine fleksibilno spopada s svojimi problemi.  Seveda, lažje je. Kaj nas torej tako močno zaustavlja?

Včasih je potrebno pogledati družinsko dinamiko. Času odraščanja in odhodu odraslih otrok od doma, skoraj gotovo sledi sindrom praznega gnezda pri naših starših. Potrebno se je ponovno, na drugačen način povezati s svojim partnerjem ter pustiti otroke, da poletijo, da zaživijo svoje življenje. Za starše je to včasih, če ne celo večkrat, težko. Sploh težko je, če je bila skrb za otroka, mašilo težav v partnerskem odnosu. Starši takrat s pretirano skrbjo nad svojimi odraslimi otroki, v njih vzbujajo slabo vest, občutek krivde, da premalokrat pridejo na obisk, pokličejo, včasih celo rečejo: “Kaj sva zate že umrla?”,  ipd. Seveda tudi te odrasle otroke skrbi za starše, predvsem, ker se zavedajo, da so do zdaj morali zelo paziti, da bi ustregli staršem in  jim vdano vračali vso njihovo skrb, podporo, za vse, kar so starši za njih naredili. In tu nastopi problem-  večkrat ne morejo oditi od doma, oziroma kar naprej končujejo zveze, se ločujejo, prihajajo celo živet nazaj domov k staršem. Večkrat jim ostali, predvsem jezni partnerji, pravijo mamini sinčki ali očetove princeske, vendar si oni seveda želijo imeti svojo družino, a se ne želijo zameriti staršem ter želijo poskrbeti tudi za njih. Morda si celo ne smejo dovoliti zares v življenju uspeti na finančnem področju, ali partnerskem, ker bi bil njihov uspeh preveč ogrožujoč za njihove starše, saj potem ne bi več mogli skrbeti za svojega otroka, otroci bi se resnično osamosvojili, odšli in starši bi bili potem zelo žalostni. To bi bilo preveč boleče za vse in tako vsi ostajajo v istih vlogah- sinu ne uspe, še vedno tako delno starši skrbijo za njega, pomagajo napol funcionalni mladi družini in se tako še čutijo potrebni, še imajo smisel življenja.

Saj čutite, da je s tem nekaj hudo narobe, ne? Starši bi se morali praktično že od rojstva dalje počasi trgati od otroka, v smislu, da mu dovoljujejo vedno več svobode in dajejo vedno več odgovornosti, seveda primerno njegovemu razvoju.

Problem je predvsem v partnerstvih, ki slabše funkcionirajo, morda se je čez življenje nabralo preveč zamer, da bi si sploh želela dobrega odnosa, prave intimnosti in jima tako stanje z otrokom kot mašilom ustreza. Vendar seveda odraslemu otroku ne, zato se bo moral ta slej ko prej odločiti in sam prerezati popkovino, če tega blagoslova v svet oz. popotnice ne dobi, nežno s pogovorom ali pa na silo, s prepirom in burnim odhodom. Vseeno pa je boljše, da starši to sami naredijo, si najdejo druge prijatelje, hobije, zaposlitev, nov smisel življenja. In kako je zdaj z uspehom? Dopustite si ga, saj delate to zase, pa čeprav ne dobite potrditve od staršev za njega, to je tisto, kar ste si želeli in čas je, da si sami postavite svoja merila uspeha!

Comments are closed.