ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Zaljubimo se in takrat se zdi, da je naš  partner izpolnitev naših vseh skritih želja. Obeta, da nam bo dal vse tisto, kar smo celo življenje pogrešali, kar smo si od vedno želeli. Vendar, nikakor ne moremo razumeti kaj se je zgodilo, ko čez par let ugotovimo, da sva si preveč različna, da se je “partner spremenil”, da “ljubezni ni več”, da nas partner rani točno tako, kot so nas že vsi poprej in potem se dogajajo zaključki kot “vsi moški so enaki” ali “vse ženske ste iste”… Prišli smo v slepo ulico. Odnos se je ohladil, želimo nekaj dobiti od partnerja, pa nam tega ne da, vse se nam zdi brez veze, ne vidimo več nič lepega.

Kako to? Kako je možno, da se odnos tako spremeni, kako sva se lahko tako odtujila? Seveda se ni partner tako zelo spremenil, (no, seveda se ponavadi na začetku vsakega odnosa veliko bolj trudimo,  bolj kot ponavadi), le vidimo ga čisto dugačnega. Ko smo bili zaljubljeni, nismo videli “pravega” partnerja, videli smo vse tisto, kar smo si želeli, zaljubljenost je stanje, ko se nam vse zdi drugačno kot je v resnici, v resnici smo v drugačnem stanju zavesti; svet se nam zdi lepši, vse se nam zdi mogoče, čutimo se izpolnjene, kot da smo šele s to osebo celi, popolni, da je popolna za nas in za nikogar drugega.

In sedaj, poraz, razočaranje. Hormoni zaljubljenosti so minili in spoznavati smo začeli njegov pravi jaz, prave značilnosti in največkrat nas ravno stvari, ki so nas pri njem privlačile (npr.: jaz sem tako raztresena, on pa je tako organiziran, me pomirja, to potrebujem), začno najbolj motiti (npr.: nikamor noče iti z menoj, ni spontan, ves čas je resen, v najinem odnosu ni veselja, preveč sva si različna, ipd.). Ugotavljamo, da se je partner  “spremenil”, da se je izdajal za nekoga, pa ni tak, ipd.  Dejstvo je, da nas privlačijo ljudje ob katerih lahko osebnostno rastemo in narava je poskrbela, da se najprej počutimo varni in eno zaradi zaljubljenosti, (občutek je podoben tistemu, ki ga ima majhen otrok pri mami), nato pa šele pridejo na plan naše bolečine, naše težave, ki jih lahko začnemo predelovati v varnem odnosu in tako rastemo. Seveda se tu zatakne. Ko ta faza nastopi, seveda ne moremo razmišljati tako, ponavadi razmišljamo čisto drugače in v težavah je težko videti priložnosti, sploh če se dogajajo nam (pri drugih nam je to kristalno jasno 😉 in da je še slabše, ponavadi nas privlačijo partnerji, ki so imeli iste težave v otroštvu (npr. so se počutili zanemarjeni, odveč, nezaželeni, kot mi, le da so imeli preveč posesivno mamo, mi pa smo imeli pomanjkanje ljubezni). Ker si torej tako želimo ljubezni, pričnemo podobno dušiti partnerja, kot ga je že njegova mama (ali pa so vloge obrnjene in nas partner duši), takrat se začne prepad med nama in hladnost. Ko do tega pride je zelo pomembno, da se zavedamo kako to vpliva na naš odnos ter da se zavedamo, da od partnerja želimo brezpogojno ljubezen, ki naj nam bi jo lahko dali le starši in partner nam tega ne more (in tudi ni dolžen) dati. Samo ljubezen staršev do otrok mora biti brezpogojna, partner pa bo odšel, če si ne želi takega odnosa. Vem, da se sliši kruto, a tako je.Če seveda takrat želimo obdržati partnerja, je pomembno, da mu damo prostor in samemu sebi izkazujemo ljubezen, ne pozabimo nase in svoje življenjske cilje, ločeno od partnerja. Partner se bo vrnil, če bomo fokus  iz odnosa vrnili k sebi, uživali v svojih hobijih, ciljih in spet zacveteli kot ženska vredna poželenja (brez pritiskanja nanj!)

Zakaj pa gre današnje dni toliko zvez, tudi zakonskih, tako hitro narazen? Dobro, nekaj je zaradi tega, ker izvenzakonske zveze niso več stigmatizirane, so že običajne, več je tudi izbire, ker potujemo lahko po vsem svetu, pa tudi veliko manj potrpežljivi smo, kot v preteklosti, ker so v današnji potrošniški družbi naše potrebe takoj zadovoljene. Gre pa predvsem za to, da naše vloge kot moškega in ženske niso jasne, so prevečkrat zamenjane. Moški se kljub vsemu najbolje počuti, če lahko poskrbi za družino, če se počuti močnega, ženske pa danes prevzemamo te vloge samo zato, ker jih moški opuščajo, (lahko zaradi slabih vzgledov v primarni družini, zaradi vzgoje, zaradi preutrujenosti (ker so bili čustveni partnerji mami, ker je bil oče odsoten in nočejo več te odgovornosti), morda niso uspešni v karieri, nimajo službe, se počutijo neuspešni, da ne morejo finančno poskrbeti za družino- to je za moškega hujše kot za žensko). Taki moški tudi nimajo energije za novo zvezo, zato se tudi vedno kasneje poročamo, ker se moški preveč prepuščajo, niso več pobudniki, odločeni, ni več odnosa, kjer je moški glava in nudi varnost, ženska pa ga podpira, odnosi niso jasni.

Če bi moški prevzel nazaj vlogo pobudnika, glave, in bi mu na tem mestu lahko zaupale, bi ženske z veseljem prevzele vlogo tiste, ki sledi, podpira, občuduje svojega moškega. Včasih jim je treba dati vedeti, da so za nas najboljši in jih ljubeče spomniti na to, da jim bomo sledile, da jim zaupamo. Ljubimo svojega moža, moški pa svojo ženo.  Pomnite: Ljubezen je odločitev! Pomaga tudi, če si napišemo seznam partnerjevih lastnosti, zaradi katerih smo izbrale prav njega in ne drugih, ter ga večkrat preberemo. To nam pomaga vztrajati, sprememba fokusa na lepe stvari, da se ne vrtimo samo okrog pomanjkljivosti, pa še nekaj: čustva so minljiva, tudi slaba bodo izginila čez nekaj časa 😉

Comments are closed.