ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Današnja generacija staršev je imela v svoji primarni družini v največjem odstotku še avtoritarno vzgojo  (zelo strogo, represivno vzgojo, brez odstopanj, ki je imela v sebi večkrat nasilje, tudi fizično). Ko danes vzgajamo svoje otroke, ponavadi naredimo eno ali drugo: vzgajamo na enak, podoben način kot naši starši (saj so nas konec koncev dobro vzgojili) ali pa tega ne želimo. V tem primeru je velika nevarnost, da postanemo preveč popustljivi, permisivni. Ker ne želimo biti nasilni in želimo, da bi se otrok počutil ljubljenega, slišanega in ne želimo, da bi predolgo jokal (ker nas boli srce in ker smo sami prevečkrat jokali kot otroci), mu popustimo. S tem mu pošljemo sporočilo: “Če bom dovolj dolgo jokal, bom dobil, kar si želim.” Podoben efekt dosežemo, če starša nista usklajena v vzgoji, t.j. tako imenovana dvotirna vzgoja. Otrok postane razvajenec, saj vsaj pri enem izmed staršev dobi, kar želi. Naredili smo otroka, ki trmari za vsako stvar, joka, kriči, se neprimerno vede in nas preprosto spravlja ob živce!

Kljub temu da si želimo vzgajati drugače, brez nasilja in zastraševanja, nam spodleti, ker nimamo drugega orodja. Za današnjo vzgojo je značilno tudi mehko kaznovanje, ko sicer ne uporabljamo fizičnega kaznovanja, vendar pa za dosego cilja pri otroku pretirano uporabljamo nagrajevanje in kaznovanje. Preveč pogojujemo: “Če boš pojedel kosilo, boš dobil sladico. Če boš priden, te potem peljem v kino. Če se boš grdo obnašal, ti bom vzel mobitel…” S tem ustvarjamo otroka, ki je izgubil lastni interes in ima le še zunanjo motivacijo (kaj bo dobil oz. brez česa bo ostal). Potem se pa sprašujemo zakaj so današnji otroci tako apatični?! Za isti cilj moramo otrokom vedno več obljubljati, hoče vedno več in več, postal je pohlepen, trmast, razvajen. Ko pa čez čas vidimo, da smo izgubili vajeti vzgoje, pa se zatečemo k povzdigovanju glasu, kričanju, celo fizičnemu nasilju ali pa obupamo, kar pač poznamo iz primarne družine.

Kaj torej narediti? Najprej se moramo zavedati, da obstaja obdobje trme, tam okrog 2.leta starosti. Če takrat ne dajemo prevelike pozornosti otrokovim trmastim izpadom, mu mirno prigovarjamo, poskušamo ignorirati in dati pozornost le ko se vede sprejemljivo, bodo izpadi izveneli. Če pa takrat dajemo otroku pozornost, ga oštevamo, povzdigujemo glas, ga kaznujemo in ne razumemo, da takrat otrok doživlja stisko in da ga je včasih treba zgolj zamotiti ali celo pomiriti, lahko trma vztraja še daleč po 5. letu.

Prvo kot prvo: starši se moramo med seboj čimbolj uskladiti. Pomaga, če vnaprej razmišljamo o situacijah, ki nas ponavadi spravijo iz tira zaradi neprimernega obnašanja otrok in se uskladimo, kaj bomo naredili.Čerazmišljamo vnaprej, bomo ob situaciji veliko bolj mirni in uporabljamo manj stroge ukrepe.

Kot drugo: bodimo čimbolj dosledni in mirni pri izvajanju ukrepov. Ko se otrok nesprejemljivo vede, ga opozorimo z mirnim a odločnim glasom (pri manjših otrocih pomaga, da se spustimo na njihovo raven in vzpostavimo očesni stik). V kolikor otrok ne preneha s početjem štejemo počasi do tri (ali do pet; vendar je pomembno, da ne pridemo do 3(ali 5)!) Ta tehnika je zelo učinkovita tudi zato, ker se s štetjem umirimo tudi starši, ki bi morda v nasprotnem primeru že povzdigovali svoj glas, ali celo huje, izgubili razsodnost in naredili kaj, kar bi potem obžalovali, postali npr. fizično nasilni. Postavimo pravila vnaprej (preden gremo v trgovino,se npr. zmenimo, da lahko otrok izbere eno stvar in kaj je to; ko gremo nekam, kjer se zahteva tišina, npr. v gledališče, v cerkev, se domenimo, da je pomembna tišina in zakaj), tako otrok bolj ve kaj lahko pričakuje. Na koncu ga seveda pohvalimo, vendar vedno za vedenje (da se je lepo vedel, ne da je priden- enako velja za grajo: Ne npr. poreden, nesramen si, ampak: nisi se lepo obnašal, vendar vem, da se znaš lepo obnašati in to pričakujem od tebe). Veliko uspeha in čim bolj mirno pri vzgoji, vam želim. Zapomnite si: Vedno otroku dajte vedeti kako zelo ga imate radi (prevečkrat mislimo, da to vedo!) in kako veliko dobrega vidite v njem-če bo imel občutek, da dobi več pozornosti kadar naredi kaj narobe, jo bo tako vedno iskal- naj dobi občutek, da dobi več pozornosti, kadar se obnaša lepo.

In kot tretje: če je le mogoče, uporabljajmo čim manj nagrad in kazni, zavedajmo se, da smo mi starši in nas otrok mora ubogati. Rajši če že, uporabljajmo naravne posledice: “Če ne boš pojedel kosila, boš lačen. Pojej toliko, da boš sit. Če boš metal igračke, se bodo pokvarile in se nato ne boš mogel igrati z njimi.”  Navadimo spet svoje otroke, da se začno poslušati. Sebe in svoje telo. Tudi sami poslušajmo svoje telo. Ne delajmo preko svojih zmožnosti- če smo preveč utrujeni, poskušajmo dobiti varstvo za otroke, se za nekaj minut umaknimo, kot da svojo jezo stresamo na otroke.

Dejstvo je, da ne moremo ubežati stresu, da k naši razdražljivosti pripomorejo leta neprespanih noči, usklajevanje službe, vzgoje, gospodinjskih del, posledično več napetosti v partnerstvu… Temu je vsakemu staršu težko ubežati. Vendar če si vseeno vzamemo nekaj časa tudi za partnerja, vzdržujemo kvaliteten odnos, si eden drugemu pomagamo čez težke trenutke, je tudi starševstvo veliko lažje. Gotovo pa je veliko težje tam, kjer sta partnerja ločena.

Comments are closed.