ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Psihični vzroki pri težavah pri učenju

Veliko učencev, dijakov, študentov ima težave z učenjem, ki niso povezane s splošnimi ali specifičnimi motnjami učenja, npr. nižjimi sposobnostmi ali disleksijo. Kljub temu pa jih psihični vzroki ovirajo pri tem, da bi se preprosto vsak dan usedli, učili in naučili za izpit. Preden se usedejo jih začne dušiti tesnoba, ne počutijo se v pravi kondiciji za učenje, pričnejo pospravljati stanovanje, telovaditi, gledati TV ali celo gredo ven, da vsaj malo omilijo tesnobo, ki jih napade že preden se sploh pričnejo učit. Nekateri študentje gredo celo raje na en čik, džojnt ali pivo, da bi zmanjšali “čudne” občutke. Nekatere preplavijo do te mere, da se pričnejo izogibati učenju ali pa celo dobijo psihosomatske motnje (bolečine v želodcu, glavi, vročina) in imajo resne težave že z obiskovanjem šole, univerze.  Smo res prišli tako daleč, da zaradi preplavljajočih občutkov ne  moremo več normalno funkcionirati, se učiti, naučiti, biti uspešni?

Nekaj tesnobnosti, anksioznosti je normalno skoraj vsak dan (če npr. imaš izpit, si vprašan, morda greš na prvi zmenek) in je celo koristna. T.i. trema nam do določene mere pomaga, da se v dani situaciji bolje odrežemo, kot če ne bi imeli nič treme. Problem nastane, kadar nas ta čutenja nelagodja preplavljajo vsak dan, ob večini običajnih dejavnosti. Takrat lahko govorimo že o pričetku tesnobne motnje, včasih pa pri komu tudi že o začetkih depresivnosti. Odvisno. Če je torej le pri učenju, kje iskati vzroke za take težave in predvsem, kaj nam lahko pomaga?

Pogledati moramo čisto nazaj, v otroštvo. Kakšno podobo o svetu so nam ustvarili starši? Je svet varen, predvidljiv, lahko nanj vplivaš, spremeniš situacije, ali nevaren, nepredvidljiv in nanj ne moreš vplivat? Čisto od vsakdanjih stvari je to odvisno: ali so nam dali jesti, kadar smo jokali, da smo lačni, ali ob določenih urah? Ali so nas potolažili ali pustili jokat? Ali smo kdaj dosegli svoje in so se starši malo prilagodili ali so bili vedno rigidni, strogi v vzgoji? Ali morda celo popolnoma popustljivi, kar spet ni dobra skrajnost. Kolikokrat so nam dali priznanje, nas pohvalili, ali je bilo več graje, kritike? Smo imeli občutek, da so bila naše otroška prizadevanja, uspehi nagrajeni, so nas spodbujali, ali nas poniževali, celo sramotili in zmanjševali pomen takih malih podvigov? Ali smo morali biti “pridni”, skoraj popolni, da so nam izkazali ljubezen? Morda so nam premalokrat sploh pokazali ljubezen? Ogromno dejavnikov vpliva na naše doživljanje sveta. Kasneje se naše doživljanje kaže v stavkih: Zakaj se sploh truditi? Saj je vse brez veze, saj moj uspeh mojim staršem nič ne pomeni. Vse naredim narobe. To so stavki, ki kažejo, da otrok nima motivacije, saj se na začetku trudimo zaradi staršev. Šele kasneje to ponotranjimo in se učimo zase (včasih šele konec osnovne šole, nekateri še kasneje).

Druga težava so naše visoke sposobnosti. Ja, prav ste prebrali: visoke sposobnosti! Bolj smo nadarjeni, sposobni,bolj lahko improviziramo, si hitro zapomnimo brez sedenja za knjigo, manj se nam je bilo potrebno čez življenje učiti, delati, zato nimamo učno-delovnih navad! In kasneje, ko pa so zares potrebne, v srednji šoli, na faksu, ko je res potrebno se usesti za knjigo in izpisovati, ko ni dovolj, kar učitelj pove ali imamo napisano v zvezku, nastopi problem.V današnjem času je vzgoja drugačna in so vrednote manj usmerjene v to, da moramo biti pridni, bolj v to, da smo iznajdljivi. Med vrstniki je pomembno, da se znajdeš, ne pa da si “piflar”. Če se preveč učiš, te lahko vrstniki prično celo izločati iz družbe!  Čez šolanje pa vseeno veliko lažje pridejo tisti, ki niso imeli tako zelo visokih sposobnosti in so se morali za dobro oceno usesti in učiti kar nekaj časa. Ali so nam torej naši starši pomagali ustvariti prijeten kotiček za učenje, ali so nam pomagali ustvariti ritual učenja vsak dan? To je izredno pomembno, da si ga ustvarimo, nikoli ni prepozno!

Če so bili naši starši zelo napeti, kar naprej pod stresom, perfekcionistični in celo malo deloholiki, ali je bilo prisotno celo nasilje ali alkohol, smo torej mi odraščali v družini, kjer je bilo stalno napeto, tesnobno. Težko bomo kot odrasli zelo drugačni. Kar naprej se bomo borili s premagovanjem tesnobe, lastnim umirjanjem. Večkrat se bomo že težko lotili naloge, če nas bo strah, da je ne bomo dobro opravili, npr. določenega izpita. Strah pred neuspehom in perfekcionizem je včasih celo vzrok, da sploh ne bomo lotili naloge ali pa jo bomo naredili bolj napol!

Torej, odrasli smo ob kritiki, brez pravega občutka ljubljenosti, kaj zdaj? Definitivno je pomembno, da si zastavimo cilje, kaj bi mi sami želeli doseči, brez ugajanja ali nasprotovanja staršem. Ja, včasih je nedelo in neučenje, pa tudi zamujanje, tihi upor staršem, ker nas ne cenijo, če smo “pridni”, potem nam je pa vseeno, kakšni smo, ker nočemo biti kot oni. Torej, kaj bi delali, če se ne bi ves čas upirali staršem? Kakšen poklic bi izbrali, kako bi potekal naš dan? Kaj bi z veseljem počeli, kaj je tisto naše? Najti je potrebno nazaj veselje do učenja, cilj. Učenje naj, kadar čutimo tak odpor, ne bo “klasično”- sedenje za mizo in branje, izpisovanje. Naj bo zanimivo- pojdimo ven na klopco, gugalnik, naglas si beremo, ali celo pojemo besedilo… naj nas zabava. It’s your life!

Pomembno je tudi, da si naredimo načrt,urnik učenja. Napišemo si urnik od katere do katere ure se bomo učili, en dan na teden pa imejmo prosto in se ne učimo.  Vmes med učenjem je pomembno delati kratke 5-10 minutne premore, saj si naši možgani najbolj zapomnijo, kar smo se naučili na začetku in na koncu, tako pa ustvarimo več začetkov in koncev. Včasih je pred izpiti celo dobro, da se učimo dopoldan, nato gremo popoldan po kosilu spat za par urc, nato se naprej učimo. Med spanjem naši možgani še vedno ponavljajo tisto, kar smo se naučili pred spanjem, zato tudi noč pred izpitom rajši pojdite spat, kot da se učite do zjutraj. Spočiti možgani tudi veliko bolje delajo, kot utrujeni, zaspani. Recite si: Kar sem naredil/a danes je dovolj dobro! Jutri je nov dan.

Uporabljajmo več kanalov za učenje, uporabljajmo vidni, slušni, čutno-gibalni kanal učenja. Med učenjem bodimo aktivni: naglas berimo, si izpisujmo, hodimo gor in dol po sobi in naglas ponavljajmo ob zaprti knjigi. Tako si bomo več zapomnili. Na splošno je dokazano, da športne aktivnosti pomagajo pri večji prekrvavljenosti telesa in možganov, zaradi česar se po športni aktivnosti lažje in hitreje učimo.

Pripravljamo se tudi tako, kot bomo izpit opravljali: izpisujemo si možna izpitna vprašanja in na njih odgovarjamo pisno pri pisnem in glasno ustno odgovarjanje pred ogledalom ali prijateljem ali staršem, če je izpit usten.

Da premagamo začetni odpor pomagajo male nalogice, ki jih še lahko naredimo. Na primer, ne da se mi učiti, ampak lahko pa preberem par strani, ali si pobarvam ključne besede. In velikokrat te potem potegne v učenje.

Pri premagovanju tesnobe nam lahko veliko pomagajo rituali: jutranja meditacija, nežni zvoki narave in ptičjega petja namesto budilke, afirmacije (stavki za pomirjanje) na ogledalu: “Vse bo v redu. Ni konec sveta. Izpit bom dobro opravila, najboljše kar znam, nato se bom popoldan sproščala na kavču.” Morda melisin čaj pred izpitom, ki pomirja. Če pa je panika velika, tudi par koščkov temne čokolade zelo pomiri. 😉

Če je pa tesnoba premočna in nam že leta in leta ne gre, takrat je pomembno, da poiščemo tudi strokovnjaka, najprej v obliki inštrukcij, nekoga, ki nam bo pokazal kako se učiti, kako si narediti plan. Če pa to ne pomaga, potem lahko pomaga tudi svetovalni pogovor s psihologom, psihoterapevtom.

 

Comments are closed.