ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Najpomembnejši vzrok za ločitve v današnjem času

 

 

 

Zakaj se toliko ljudi danes ločuje? Ali pa se sploh ne poroča? Ali je res skoraj polovica zakonov tako slaba, da ne gre več naprej? Vprašanje, s katerim se poklicno ukvarjam že zelo dolgo, raziskujem, berem razne vire… Končno sem našla vzrok, ki se mi zdi najpomembnejši in zaradi katerega se v zakonih dogaja, kar se dogaja. Presenečeni boste nad tem, kar sem v svoji nekajletni raziskavi ugotovila!

Seveda, že samo število porok se zmanjšuje, predvsem, ker:

– moč tradicije, cerkve, bližnjega okolja upada,

– pari že pred poroko živijo skupaj in imajo spolne odnose, tako večkrat po letih skupnega življenja ne vidijo smisla poroke, ki je bila v preteklosti velika prelomnica (takrat so se šele selili skupaj in povečini šele takrat imeli prvi spolni odnos) .

Število ločitev seveda narašča, ker:

– ločitev ni več tako stigmatizirana s strani okolja, ker je tudi veliko pogostejša,

– danes ženske nismo več tako odvisne od moških finančno, moški pa ne od žensk gospodinjsko,

– ker imamo zaradi dostopnosti potovanj, medijev, večjih mest, veliko več izbire, veliko bolj nepripravljeni smo se vezati,

– zelo pomemben razlog je tudi, ker več je tudi strahu pred ranjenostjo zaradi menjave več partnerjev ter pretirane navezanosti mater na sina ali očetov na hčerke,ker pri partnerjih ne dobijo spoštovanja in ljubezni,

– ker imamo drugačne vrednote, včasih je bila pomembna pridnost, predanost, biti dober, potrpeti (apolonske vrednote), danes so v ospredju hedonistične vrednote- važno je uživati, biti srečen.  Kar nas pripelje do našega najpomembnejšega vzroka:

Slabša povezanost z okoljem in posledično preveč stresa za par! Včasih so bile naloge jasno določene: moška in ženska opravila. Ženske so večino dneva preživele doma z otroki, ali pa na njivi ali pri sosedah. Moški so večinoma odhajali stran od doma na delo, se vračali pozno zvečer, ali pa celo za dalj časa šli delat drugam. Delo je bilo sezonsko, ljudje pa so se veliko več družili in stopili skupaj, kadar je bilo potrebno kaj narediti. Na primer delo na njivi- vsi otroci, vse ženske in moški so delali, vsak po svojih močeh. Otroci so pomagali pri vseh opravilih, več otrok si imel, manj naporno je bilo delo. Danes se “ukvarjamo” z otroki in več otrok kot imaš, bolj naporno je “ukvarjati” se z njimi in jih vzgajati. Ob zimskih večerih so ženske iz vasi sedle skupaj in predle, šivale, pletle. Ženske so bile trdno povezane in veliko svojih potreb so zadovoljevale v okviru ostalih vaških žensk. Ženske so si med seboj pomagale, glede varstva otrok, dela, ki ga je bilo potrebno narediti glede na sezono.

Danes je slika popolnoma drugačna. Veliko več se osredotočamo na našo zvezo s partnerjem, kot na druge odnose in naše zahteve od partnerja so postale veliko večje. Kar so v preteklosti druga drugi pomagale ženske med seboj (babice, tete, mame, hčerke, sosede…), nega dojenčka, otroka, gospodinjska opravila, delo na vrtu, občutek pomembnosti v okolici, pogovori o vsem…vse to pričakujemo, da bodo danes naredili naši moški. “S tem, ko izgubljamo veliko stikov, prijateljstev, stabilnost, se v svoji potrebi po varnosti in osmišljenju naših življenj vse bolj osredotočamo na zvezo s partnerjem. Vse bolj usmerjamo vsa svoja upanja na drugega človeka, na tega moškega, na to žensko: on ali ona naj nam nudita stabilnost v svetu, ki se vrti vse hitreje.” (Beck-Gernsheim Elisabeth)

Zaradi visokega deleža zaposlenih žensk, žensk, ki delajo kariero, se je meja med ženskimi in moškimi opravili zabrisala, vsi delamo (skoraj) vse. Moški se pritožujejo, da so ženske postale možače, preveč samostojne, gospodovalne, ženske se pritožujejo, da so moški pomehkuženi, dejstvo pa je, da zaradi tega izgubljamo velik del privlačnosti med partnerjema, nezadovoljstvo pa se povečuje.

Pritiski med partnerjema so veliki, predvsem, ko pridejo otroci, takrat se ponavadi zadovoljstvo med partnerjema zniža (zaradi neprespanosti, stresa, zdravstvenih težav otroka, ipd. smo lahko v prvih nekaj letih otrokovega življenja v svoji najslabši koži in se lahko kažemo v najslabši luči). Gotovo otrok partnerja poveže na veliko globlji ravni, ko otroci niso več dojenčki, otroci seveda ustvarjajo močno povezavo, spremenijo fokus partnerjev iz njiju na otroke, vendar je to kljub temu zelo naporno obdobje za partnerja, zakonca. Slednje predvsem zaradi tega, ker se ne čutimo več povezani s svojim okoljem, naše sosedske, prijateljske vezi se velikokrat, ko imamo družino, umaknejo, zmanjša se naša povezanost z okolico. Včasih pa so ženske in moški tudi po poroki ohranjali in le še utrdili svoje mesto v družbi, v bližnji okolici.

Napaka, ki jo delajo mnoge punce je, da se ko se zaljubijo, popolnoma posvetijo partnerju in zanemarijo svoje prijateljice, saj s tem ustvarjajo večji pritisk na moškega, on naj bi zadovoljil vse naša potrebe, ki so jih prej starši, prijateljice. Moški postane naš fant, ljubimec, najboljši prijatelj, zaupnik, kar je večkrat za moškega prevelik pritisk. Večkrat je tudi razlog, zakaj moški pobegnejo, ker je to preveliko breme za njih. Ženske imamo namreč zelo veliko potrebo po pogovoru o čustvih, o malenkostih, o vsem in ničemer, kar moškemu čez čas lahko postane nadležno. Moški imajo radi ženske, ki imajo poleg njih še kakšno zanimanje, prijateljice, ženske, ki niso prilepljene kot klop na partnerja, v njem vzbujajo konstantno zanimanje, željo.

Zato je veliko bolj zdravo za odnose, če bi se ženske več povezovale in družile, otroci bi se skupaj igrali (in ne bi bili v “breme”), ženske pa rabimo svoj čvek, kajne? Joj, sem se načvekala! 😉

Comments are closed.