ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Kaj narediti ob trmi, kričanju, joku otroka?

3_maj2011 045gMnogo staršev ne ve kaj narediti, če njihov otrok pretirano joka ali ima večkrat trmaste izbruhe. Seveda se (skoraj) vsakemu staršu zdi, da je njegov otrok preveč trmast. Sploh v obdobju okrog drugega leta otrokovega življenja. Američani imajo kar izraz za to obdobje: “terrible twos” (kar pomeni nekaj takega kot grozno drugo leto), škoda da mi nimamo takega izraza, ker bi definitivno pomagal več staršem, da razumejo, da je to razvojno pogojeno in bi bili bolj tolerantni in razumevajoči, ko je njihov otrok v tej fazi. To je obdobje, ko otrok ne razume lastnih čustev, ki jih dojema kot nekaj neobvladljivega. Z njimi (še) ne zna ravnati. Zato je zelo pomembno, da v tem obdobju dobi čimveč podpore in pomoči, da se bo ta čutenja naučil obladovati.

Problem nastane, ker smo starši bombardirani z vseh strani kaj je dobro in kaj ni dobro početi. Ko npr. navajamo otroka, da prespi celo noč, pravijo npr. naši starši ali tašča, soseda, da ga moramo pustiti jokati celo noč, pa se bo že navadil. Raziskave kažejo, da se otrok nauči svoja čustva obvladovati in ravna ustrezno, kadar so starši v obdobju dojenčka uslišali torej mu dali jesti, ko je bil lačen, ga potolažili čimprej, ko je jokal, ipd. Tak otrok bo postal varno navezan na starše- počutil se bo varnega, slišanega in lažje bo reguliral svoja čutenja. Ne-varno navezan otrok pa se ne bo počutil varnega in bo preveč jokal, kričal, tudi kasneje, po obdobju trme, ki naj bi trajala nekje do 3., 4. leta starosti otroka.  Seveda si vsi želimo otroke, ki bodo znali sebe umiriti, ki ne bodo glasni, jokavi, toda kako to doseči? Tukaj je zbranih 5 nasvetov in še en dodaten, če ostali odpovejo 😉

1. Že, ko je otrok majhen, dojenček, je torej zelo pomembno, da poskušamo njegove potrebe po hrani, bližini zadovoljiti. (Včasih me mame vprašajo zakaj njihov otrok joka, čeprav je suh, previt, sit, ni mu vroče, niti ga ne zebe. Pozabljamo, da si morda želi bližine, ga je morda strah, no, lahko pa ima tudi krčke ali ga mučijo prebavne težave).Kadar otrok joka, si želi tolažbe.

2. Starši moramo sprejeti njegova čustva, ga potolažiti, mu njegova čustva ovrednotiti, razložiti. To je včasih težko. Sploh, če sami kot otroci nismo bili ustrezno potolaženi, naša čustva niso bila na ustrezen način regulirana, ovrednotena. Tako se na primer v mami, ki so jo pustili jokati, je niso nikdar potolažili, ampak pustili samo, ko je bila otrok, vzbudijo njena neregulirana čustva. Postane jezna, ker otrok joka in kriči, ga celo nadere, ponižuje, osramoti. Otrok mora tedaj, ne samo s svojimi čustvi, ampak tudi s sramom, jezo, ki mu jo je dala mama. Poleg tega ga preplavlja še žalost, ker se počuti zavrnjenega, samega, nerazumljenega. Lahko si predstavljate kako težko, oz. nemogoče je, da otrok sam predela vsa ta čustva. Kako mu lahko torej pomagamo?

3. Najboljši način je torej, da poskušamo ob otrokovih čustvih jeze ali žalosti najprej umiriti sebe, šele nato lahko umirimo otroka. Zavedajmo se, da so otrokova čustva zgolj to, čustva in ne napad na nas. Otrok na tak način (ki je ja včasih zelo glasen) samo izkazuje svojo nemoč.

4.Včasih otrok dobi hud napad trme, ki ga čustveno popolnoma izčrpa, takrat potrebuje nas, da ga objamemo in potolažimo. Poskušajmo ga razumeti in, ko je otrok malo starejši in nas razume (npr. okrog 2h let) mu npr. reči: “Kako si pa ti jezen, a?” in mu razložiti zakaj in mu reči, da je to normalno, ampak da kadar smo jezni ne mečemo igračk, ampak povemo, da smo jezni in zakaj. Ko je miren, mu lahko povemo, kako naj naslednjič ravna.

5. Poskušamo ga že čimprej navaditi, da bi povedal kaj želi, namesto kričanja, . Morda z gesto, pokazal kaj želi, kasneje pa oblikoval cel stavek: “Mami, oprosti, ker sem metal igračke, prosim daj mi jih nazaj, saj jih ne bom več metal.”

Torej to bi v praksi izgledalo nekako takole: otrok kriči, ima napad trme ker ne zna sestaviti dveh kock skupaj in vrže igračko v steno. Vi mu igračko vzamete, da se ne bi poškodovala, on pa še bolj kriči. Takrat mu rečete, da ste mu igračko vzeli, da se ne bi zlomila in pridite k njemu. Spustite se na njegovo raven, torej se sklonite, počepnite ali pokleknite. Takrat mu povejte, da vidite, da je jezen in da mu lahko vi pomagate, če želi. Nasledjnič pa naj rajši, če mu kaj ne gre, najprej reče vam, da mu boste pomagali. Ko naslednjič kriči, mu recite, da če mu lahko pomagate in naj vam lepo reče npr.: “Mami, mi lahko prosim pomagaš?”  in tako se bo navadil, da mu ni treba kričati, da lahko mirno pove in dobi pozornost na miren način.

Drug primer je na primer kadar ne dobi nečesa, kar si želi, na primer čokolade v trgovini. Največkrat se lahko takim izbruhom izognemo, če se vnaprej dogovorimo, da si lahko izbere samo eno stvar, ko gremo v trgovino in katera to je. Dogovorimo se tudi, da če bo kričal ali ne bo poslušen, da boste šli domov. Če se vseeno vrže na tla in prične kričati, ga ali ignorirajte ali pa ga primite in takoj odpeljite ven.

Seveda je veliko ravnanja odvisnega od otrokove starosti in zrelosti. Dojenčkove potrebe je seveda potrebno takoj oz. čimprej zadovoljiti, da dobi občutek varnosti in predvidljivosti v svetu. Čimveč crkljanja in božanja tudi dokazano povečuje inteligenco, saj fizično ustvarja več povezav med živčnimi celicami in tudi gradi možgane.Ko je otrok večji je seveda pomembno, da se tudi nauči kdaj sam sebe potolažit. Kadar otrok dobi dovolj primernih načinov tolažbe, se bo kasneje znal tudi sam umiriti in se hitreje potolažil. Problem pa je, kadar otrok že od malega ni dobil dovolj empatičnih odzivov in je sedaj, pri 4ih, 5ih letih še vedno zelo jokav, težko kontrolira svoje odzive, se pretirano jezi, meče stvari. Predvsem pomembne so se v raziskavah pokazali odzivi mater na otroka. Sploh je to opazno, kadar imajo otroci med seboj zelo majhno starostno razliko. Takrat mama seveda nima toliko časa ob vsakem izbruhu čustev in kadarkoli malček rabi pomoč ali tolažbo, biti pri njem, saj je njena skrb bolj usmerjena na dojenčka. Takrat se starejši sorojenci lahko počutijo izločene, neljubljene, zavrnjene. Takrat je izjemno pomembno, da (tudi če je to kasneje) tudi starejši otrok dobi dovolj pozornosti. Nekateri avtorji v teh primerih prav svetujejo “babying” (torej, da z otrokom delamo, kot bi bil dojenček, čeprav je že malo starejši). Otroku se zdi luštno, da ga mami drži kot dojenčka, se z njim igra buc-buc, ipd. vendar za krajše obdobje, morda nekaj mesecev. Prosim ne počnite tega predolgo! S pomočjo tovrstne pozornosti, ljubkovanja, otrok dobi občutek, da je ljubljen, zaželen. Pokažite in predvsem povejte mu, da ga imate najbolj radi in da ste ponosni na njega.

Glavno je, da otroka ne morete razvaditi s preveč ljubezni, kvečjemu, če ne postavite meja. Najbolj pa je nam staršem v pomoč rutina. Če smo dosledni glede poteka dneva, ukrepov, potem se bo tako tudi otrok navadil. Pa srečno pri vzgoji!

 

 

Comments are closed.