ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Depresija, neuspeh, odlašanje – posledica želje po ugajanju staršem?

Saj ni res- pa je! Večkrat se depresivnost, neuspeh, odlašanje pojavi kot posledica nezavedne želje ustreči staršem! Ja, prav ste slišali! Vprašate- kako neki naj bi z depresijo ali nesupehom ustregli staršem, ko pa so ponavadi tudi oni razočarani nad nami in z nami trpijo, ker nam želijo najboljše v življenju? Takole (-le-le 😉

Tekom partnerskega in zakonskega življenja se večkrat med partnerjema znajde medsebojno razočaranje, od moža smo pričakovali več, pa se skozi zakon vedno več vdaja npr. alkoholu, nikakor ne zmore dobiti službe, cele dneve preleži na kavču (morda je tudi depresiven), pričnemo se nanj jeziti, nismo zadovoljni s partnerjem in to pričnemo vedno bolj kazati tudi navzen. Veliko staršev se takrat po veselje in pozornost obrne k otrokom. Oni postanejo središče naše ljubezni, zadovoljstva. Otrokom vedno bolj sporočamo, kako krasni so, partnerju kako smo z njim nezadovoljni. Tudi če tega nikdar ne izrečemo, otroci to čutijo. Vsak otrok je vesel pozornosti, ki jo dobiva od staršev in gotovo mu taka vloga ugaja, vendar kljub temu vsak otrok želi, da bi se oči in mami dobro razumela, se imela rada, ne želi, da bi šla narazen. Razpet je med tema dvema željama. Želi ustreči. Vendar je tu past- lahko postane “zlati fant”, “mamin princ” ali “očkova princeska”, vendar tukaj tvega jezo in slab odnos z drugim staršem, ki je lahko nezavedno tudi ljubosumen na otroka in pozornost, katero ima od drugega partnerja. Torej kaj je druga izbira? Lahko postane nekdo, ki izgleda, da se zelo trudi, a mu nikakor ne uspe. Nikakor ne dobi dobre službe, ne zasluži dovolj denarja, ima take in drugačne težave, je depresiven, včasih ga kdo označi za lenega. Tisti, ki so mu najbolj blizu, kot na primer njegov partner v kasnejših letih, pa opazi, da je kot bi sam sebe “spotikal” na poti do uspeha. Sam sebi je največja ovira.

Seveda je to težka dvojna vloga- da se fant trudi ugajati mami, vendar ostajati nekje v sredini, da ne bi prizadel ali še bolj ponižal očeta. Ne sme biti boljši, kot je njegov oče, ker bi s tem preveč tvegal. Tvegal bi sovraštvo in odtujitev od lastnega očeta. Enako sliko si lahko naslikate za hčerko.

Veliko takih ljudi najdemo med tistimi, ki nikakor ne morejo dobiti službe, jim leta in leta manjka še en izpit do konca študija ali ki so čisto brez volje do življenja. Velikokrat ti posamezniki poedo, da tudi med sošolci niso bili sprejeti, ko so bili zelo uspešni, pa so se potem malo manj trudili, ali pa so bili vedno “grešni kozli” in so vedno morali biti tisti, ki so nekaj naredili narobe, da je mami še vedno ostala “zlata”, hčerka pa je postala vedno kriva vsega.

Potem se pa sprašujemo zakaj so tudi naši otroci takšni, polni tesnobe, depresivni, neuspešni, leni? Morda bi z izboljšanjem naših partnerskih odnosov in povrnjenim spoštovanjem in občudovanjem partnerja otroke osvobodili te ječe negotove vloge, da bi lahko zaživeli polno življenje. Če pa tega naši starši niso sposobni, pa si moramo mi sami dati svobodo, da postanemo drugačni, priznanje, da smo sposobni več. In pravi starši bi morali biti neizmerno ponosni na nas, ko naredimo korak več, kot so ga bili sami sposobni. Saj je to namen evolucije, razvoja, mar ne?

Comments are closed.