ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Vzroki iz otroštva za kasnejšo kronično izpostavitev stresu, izgorevanje, pregorevanje

stopwatch-73399_640Pri otrocih, ki so bili kronično izpostavljeni stresu v družini- teror, fizično nasilje, »pucanje jeze staršev nad otrokom«, se lahko prične kronično pregorevanje že v mladostniški dobi.

Kot v času nasilja in strahu pred vnovično ponovitvo nasiljam, se odrasla oseba odziva v vseh situacijah. Tudi ko ni neposredno ogrožena, odreagira s strahom, je inhibirana, zamrznjena, samo čaka »od kje jo bo udarilo«. Tako se dogaja v šoli, strah pred tem, da ne bo dovolj dobra in se potem sploh ne loti ali pa gre preveč v detajle in ji zato ne uspeva, v službi, strah da ne bo zadovoljila standardov šefa, in čeprav ga ni v neposredni bližini, je strah prisoten, nenehno. Ko se zgodi nekaj, da ji dokaže, da resnično ni naredila nekaj dobro, ali se osramoti pred kolegi, dobi potrditev, da je spet nekaj »zasrala«, dobi sram očeta, ki jo je pretepal in ni bil v stiku z lastnim sramom. Kadar je fizično nasilje, je vedno sram, strah, jeza in včasih celo prava groza.

Ker žrtev ni v stiku s tem, se vsi okrog nje jezijo, jo sramotijo ali pa se sama osramoti, jo je vedno strah ali pa ona ustrahuje, saj je v njej prisotno veliko nasilja. Želi si potrditve, vendar pa nima poguma, da bi se česa lotila, nima samozavesti, saj je bila celo življenje zatirana, inhibirana, njena kreativnost, samozaupanje, vse to je uničeno. Celo življenje išče potrditev v svetu, vendar ga v resnici išče pri očetu in mami, tam pa ga nikdar ne more dobiti. In spet je v začaranem krogu. Morda jo oče kdaj pohvali, vendar jo že majhna njegova naslednja graja osramoti, poniža, vrne nazaj v temo, osamljenost, ničvrednost.

Kako priti izpod tega jarma? Ne upa si niti pisati o tem, ker bi s tem le osramotila očeta, tako kot je on njo. Tega ne želi, zato je tiho. Ne pove. Pozabi. Spi, da pozabi, je, da pozabi, se ukvarja s hobiji, da pozabi, gre od doma, da pozabi. Nič ne naredi. Tako je vedno bolj sama, terorizirana, doživlja nasilje še naprej. Z magnetno močjo privablja nove nasilneže v svoje življenje in si misli, tak je svet.

Vendar se da nekaj narediti, čeprav možgani delujejo drugače. Čeprav je spomin slabši zaradi kisline, ki je v njenih možganih, čeprav se boji soočit s svetom, da ne bo še tam zavrnjena.

Tvegati sram, biti ranljiv, izpostaviti se in s tem pomagati drugim. Ja, izpostavljanje, povezano s spolno zlorabo, kje je preveč? Od kje naprej ni dobro, da ljudje vedo? Teh meja ni. Ali povem vse ali nič. Mejo vmes je davno nekdo zbrisal, ostaja le megla, vprašanje in spet inhibicija.
Ne bojte se nasilni očetje- zelo malo hudega nasilja je razkrinkanega, ker ste žrtev povozili. Ne upa si. Morda nekdo iz njene bližine, ampak vseeno, to je oče, to je…. Zbuditi se je treba…mama? Tudi ona je preveč v tem krogu…

Pomaga terapija, pomaga molitev, pomagajo tečaji kognitivne terapije in vaje umirjanja, fokusiranja, pisanje o hvaležnosti.

Morda je rešitev mirnejša služba, morda samozaposlitev. Predvsem pa- če se tega zavedamo, potem ne bomo fizično nasilni do svojih otrok. Se bomo zadržali, šteli do deset, ker ima tako gromozanske posledice- ja, čeprav nekateri rečejo dve čez rit ni še nikomur škodilo- žalostno pa je, da tisti, ki to rečejo pozabijo šteti… in kar naenkrat je teh “vzgojnih” vsako leto več… zato sem proti in ker vem, da vsakega starša, ki udari svojega otroka boli v duši, ker je to naredil in si želi, da bi znal drugače. Berite moj blog, o drugih možnih scenarijih bom še pisala.

Comments are closed.