ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Vedno več prijateljic se mi zaupa, da so njihovi otroci trmasti, eksplozivni, impulzivni in da pogosto njihovi izpadi prerastejo vse okvire. Da kričijo, ko jim kaj ne uspe, da mečejo stvari, razbijajo, zmečkajo, da se ne morejo obvladati.

Kaj lahko starši naredimo ob takšnih izbruhih?

1. Zavedati se moramo, da je trma, togota naraven odziv otroka, ki ne zna drugače pokazati svojih čustev in jih z besedami opisati. To je normalno pri 1,5-3h let (kasneje bi pa morali otroci že obvladovati svoje izbruhe). Takrat otroka ali stisnemo k sebi, ga umirimo, ko umirimo sebe, saj včasih niti sam ne razume kaj se mu dogaja, rečemo NE (in se ne pogovarjamo veliko) ali mirno odnesimo stran.

2. Otrokov razvoj gre od tega, da lahko le z jokom in kričanjem “pove” kako hudo mu je, kako je jezen, žalosten, razočaran. Na nas starših je, da mu, ko lahko razume, torej od nekje 2h let naprej (ali tudi prej) pomagamo k razumevanju teh čustev in ne da ga samo utišamo in umirimo. Torej ne rečemo le: “Daj no, pomir se,” ampak najprej damo vedeti, da smo PREPOZNALI NJEGOVA ČUSTVA- recimo rajše: “Kako si pa ti zdajle jezen, a? Ni ti uspelo, pa tako si se trudil,…pridi bova skupaj popravila”…Pomagajmo mu, z njim skupaj pospravimo, popravimo in večkrat, ko bomo to ponavljali, bolj se bo otrok počutil, da ga SLIŠIMO, RAZUMEMO in prej bo nehal kričati in bo enkrat že sam rekel:”Mami, kako sem jezen….”

Če pa ga ne bomo slišali in razumeli v njegovi jezi, razočaranju, togoti, bo postajal vedno bolj glasen, sploh če ga bomo želeli utišati.

3. Velikokrat mi prijateljice in znanke ter starši, katerim svetujem, priznajo tudi, da tudi one same in možovi odreagirajo zelo eksplozivno in da večkrat kričijo eden na drugega in na otroka. Priznajo tudi, da so velikokrat, sploh prvega otroka (me zanima zakaj ponavadi prvega večkrat?) udarile, bile do njega agresivne. Otrok pa je kot GOBA, SRKA KAR DELAMO MI IN POSNEMA. Torej lahko 100-krat otroku rečemo -“Ne tepi sestrice!”, mi pa ga udarimo, kadar je trmast…seveda se bo otrok naučil, da ko te nekaj spravi iz tira, udariš. Ni vredno udariti otroka, čeprav večina ljudi, ki so jih tepli v otroštvu razmišlja nekako takole: “Saj sem čisto v redu izpadel, čeprav so me tepli, in najbrž je bilo to dobro…” in nato nadaljujejo enako naprej. A veliko staršev se mi je že zaupalo, da če bi znali drugače, potem ne vi udarili svojega otroka, a včasih res ne znajo drugače. Veliko moramo delati na lastnem vzgledu in se tudi mi naučiti obvladovati.

Najboljša tehnika, ki pomaga meni, je POČASNO ŠTETJE DO 5 (počasi in naglas štejem, a ne pridem do 5, štejem tudi 4 in četrt, 4 in pol, če ne gre drugače rečem, da bo ob 5-kazen), kadar sem razburjena in otroci ne ubogajo (pomaga meni, da se umirim in otrokom, da vedo, da delajo nekaj narobe in da je pa zdaj mami pa že zelo jezna, kar jim tudi povem).

4. Poleg tega ne smemo pustiti, da otrok dela stvari, ki nam potem zrastejo čez glavo. Potrebno je ukrepati PREJ. Vnaprej povejmo otroku kaj pričakujemo od njega in kako se mora vesti (Bodi priden- ni dovolj). Če gremo v trgovino, se vnaprej dogovorimo po kaj gremo in (če) kaj lahko otrok izbere ter tudi, kaj se bo zgodilo, če bo trmaril. (Tudi če se ne dogovorimo vnaprej, vse pustimo in otroka enostavno odnesemo ven iz trgovine).

5. Bodimo dosledni in ukrepajmo vedno enako, ne ko smo dobre volje tako, ko slabe pa drugače. Drugače se bo otrok počutil, kot da je vse odvisno od vaše volje in ne od njegovega vedenja in bo vedno slabše! Ne bo imel motivacije za izboljšavo. Najboljše je, da se s partnerjem vnaprej dogovorimo kako bomo ukrepali ob določenih stvareh (ponavadi se dogajajo npr. 3- 4 scenariji: če bo udaril svojo sestrico- se mora iskreno opravičiti (mi povemo ali je bilo iskreno), če jo udari še 1-krat naj gre npr. sedeti na stolček za toliko minut, kot je star (to prakticirajo tudi v vrtcu in je otrokom poznano), če ne bo ubogal- ga še 1-krat opozorimo, nato pa štejemo počasi do 5, vkolikor ne deluje, naj dobi kazen, ki je njemu primerna- manjši otroci-  ta dan ni risanke in/ali posladka po kosilu, ni sladkarij, ipd.

6. Velikokrat otroci dobijo pozornost le takrat, ko so res glasni in problematični in naučili so se, da jim vsaj takrat damo pozornost. Tudi sama sem se tekom vzgoje svojih otrok naučila, da se trudim jim dajati več pozitivne pozornosti, kot negativne, torej da vnaprej načrtujem PRIJETNE AKTIVNOSTI Z OTROKI. Vem, da je v našem vsakdanjiku težko si vzeti več časa za ukvarjanje z otroki, sploh, če prihajate iz službe domov šele ob 6-ih zvečer, a pomembno je, da si ob prihodu domov vzamete nekaj časa za otroke,  vsaj 20 minut in se jim resnično posvetite- naj bo to VAJIN ČAS. Če imate več otrok, je res dobro, da si vzamete na teden vsaj nekaj časa za VSAKEGA OTROKA POSEBEJ in počnete prijetne aktivnosti (ne, to ne pomeni, da se z njimi učite in pripravljate za šolo!).

7. Ko bo imel otrok občutek, da dobi več pohvale, kot graje in da ga imate res radi in MU TO TUDI VEČKRAT POVESTE (!) se bo šele počutil ljubljenega in varnega. Veliko staršev misli, da otroci vedo, da jih imajo starši radi. Le kako naj to vedo? Ko pridete domov vsi živčni iz službe in mu rečete, naj se gre igrat in da naj vas pusti pri miru, ker morate kuhati, pospravljati, ker se vem mudi, ker morate gledati poročila? Saj otroci naj se naučijo počakati, a naj imajo tudi občutek, da si boste vzeli tudi čas za njega.

8. Najboljši zaveznik vam je RUTINA: otroci naj se navadijo, da šele, ko oni izpolnijo svoje obveznosti, sledi naslednja faza: npr.: šele, ko boš pospravil igrače in umil roke, boš lahko večerjal. Če boš pravočasno pospravil sobo, si umil zobe, boš lahko gledal risanko, ipd.

Začnite od malega in lažje vam bo in LJUBEČE VZGAJAJTE SVOJEGA OTROKA. Pa srečno!

 

Comments are closed.