ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Mamice mi pravijo, kako se počutijo včasih nebogljene, raztresene, kot da ne obvladujejo svojega življenja, ko imajo otroke, vsega je preveč, čustva so intenzivna.

Ljudje delujemo tako, da gremo, ko se še ne zmoremo spoprijeti s težkimi ranami našega življenja, v beg, disociacijo. Lahko bomo popoldan veliko spali, bili otopeli, cele dneve na računalniku, morda bomo svoje notranje napetosti blažili v zelo pogosti spolnosti, masturbaciji, morda se bomo zdirali nad svojimi bližnjimi, sodelavci. Nekako bomo zgolj poskušali blažiti notranjo bolečino, vendar se z njo ne bomo hoteli soočiti. Tako lahko mine polovica našega življenja, pa morda še ne bomo imeli moči, da bi se soočili s seboj.

Potem pride otrok v družino. Tudi, če kot mlade mamice poskušamo z meditacijo, jogo ali druge sprostitvene dejavnosti, morda bomo postali skoraj odvisni od teka…ampak tam bo nekaj, od česar bežimo, pa si ne bomo še mogli priznati, se s tem soočiti. Če svojih bolečin ne bomo mogli ali vsaj poskušali blažiti z zadostno količino športa, sprostitvijo, se nam lahko zgodi, da bo naše telo odreagiralo na stres (to velja sploh v odraslosti) s paničnimi napadi ali celo boleznimi.

Ko pride otrok v družino, se vse spremeni. Prisili nas, da se soočimo s svojim notranjim otrokom. Dolgoročno gledano, se bomo morali enkrat spoprijeti s svojo težko prtljago. Sploh težko je, kadar je v naši preteklosti huda zanemarjenost, neljubljenost s strani staršev, hujše fizične in druge zlorabe ali kakšen drug dogodek, ki je resno ogrožal naš obstoj.

Ko enkrat pridemo v stik s svojim notranjim otrokom, bomo morda čutili potrebo, da veliko jokamo ali morda kričimo od jeze, ali pa obojoe hkrati. Jokamo, ker naša duša joka, kričimo, ker naša duša kriči, ker se spomnimo, kako je bilo takrat, ko smo bili majhni, nemočni, ranjeni, spregledani, neslišani, sami v svoji bolečini. Slednje se večkrat zgodi, ko smo morda pa vseeno našli en bolj varen prostor, naj si bodi sami zase, v ljubečem razmerju, večkrat se nam to prebudi, ko imamo sami otroke (kot da nimamo takrat že dovolj drugih težav 😉

Sploh značilno je, da se nam bodo podzavedno, brez našega zavestnega razmišljanja, ob naših otrocih prebudila taka čustva, kot smo jih doživljali, ko smo bili toliko stari, kot so oni tedaj. Prišla bodo čustva, včasih niti ne bomo vedeli, zakaj se tako počutimo. Morda nam bo cel svet ponovno zaigral našo notranjo dramo. Če smo bili v otroštvu takrat ignorirani, zanemarjeni, nevideni ali celo grobo odrinjeni, kot nepomembni, neželeni, tepeni, ker nismo “bili ustrezni”, zavrženi ali zlorabljeni na kakšen drug način, morda so si nas starši podajali ob ločitvi in smo bili le sredstvo za dosego cilja med njimi, bomo lahko npr. v službi doživljali enake občutke. Šef nas bo močno kritiziral, videl le naše napake, vse kar bomo naredili bo neustrezno.

Življenje se nam na takšen način ponavlja. Dokler ne najdemo empatije, sočutja sami s seboj in spoznamo, da se obnašamo kot otrok, ko je bil nemočen, sam, ubog. A sedaj nismo več nemočni, odvisni od staršev. Sedaj lahko gremo iz zlorabljajočega razmerja, službe, ni nam potrebno več tega trpeti, razen če mislimo, da si to zaslužimo, da moramo tiho trpeti, kot smo morali že, ko smo bili otroci. Iz slabe vesti, ki smo jo dobili kot otroci, se težje in težje tudi v sedanjosti soočamo z vsakdanjimi težavami in postavljamo meje sprejemljivega drugim.

Opažamo, da nas drugi po mili volji kritizirajo, napadajo, delajo z nami kar želijo, mi se pa niti ne bomo postavili zase in rekli, ZDAJ JE PA DOVOLJ! Ne bomo več poslušali neskončnih obtožb in bili odločni, da če se bo to nadaljevalo, zapustili razmerje, prijatelja, delovno mesto. Tako lahko ljudje celo življenje trpijo in se nič ne spremeni.

Kaj lahko naredimo? Zanimivo je to, da že z zavedanjem, da se nam je to dogajalo ko smo bili majhni, nebogljeni in da zdaj nismo več odvisni od svojih staršev, nebogljeni, ampak da smo močni, lahko sami odločamo o sebi, tu dobimo moč. Moč, da se postavimo zase. Včasih je že to dovolj, da se razmerja okrog nas spremenijo. Drugim smo dali vedeti, da tega ne bomo več trpeli in da nismo odvisni od njih, da smo samostojni, močni. Stopimo iz vloge žrtve, iz kože otroka, v moč odraslega. Če nam to ne uspe, bomo vedno odreagirali na najmanjšo kritiko, kot majhni ranjeni otroci. Transakcijska analiza govori o tem- da se pričnemo zavedati ali večinoma v življenju reagiramo v vlogi otroka, starša ali (optimalno) odraslega.

Kadar se vedem, mislim in čutim v skladu z dogajanjem okoli sebe tukaj in sedaj in uporabljam vse vire, ki so mi na razpolago kot odrasli osebi, sem v svojem Odraslem ego stanju. Občasno se lahko vedem, mislim in čutim na načine, ki so preslikava odzivov mojih staršev ali drugih zame pomembnih oseb v obdobju odraščanja. Takrat sem v ego stanju Starša. Včasih se vrnem v način vedenja, razmišljanja in občutenja, ki sem jih uporabljal kot otrok. V teh primerih sem v ego stanju Otroka.

Čeprav je najprej potrebno začutiti sebe, pa to ni dovolj. Našim podzavednim vsebinam je potrebno dodati zavedanje, sočutje, da nismo bili krivi, da se nam je to dogajalo, ODPUŠČANJE staršem in drugim, ki so nas poškodovali, ker v večini primerov so oni tudi ravnali in odreagirali iz svojih neozaveščenih ranjenosti, čeprav so odrasli vedno odgovorni za svoja dejanja in tu ni opravičila. A odpustimo zaradi sebe! Ker drugače se še naprej zgolj zastrupljamo z lastno jezo in si lahko nakopljemo hude bolezni.

In bolj ko se tega zavedamo, da se morda zgolj ob naših otrocih ponovno prebuja možnost za nas, da zdaj kot odrasli, ki imamo moč in možnosti, da naredimo stvari drugače in očitno tudi dovolj varen prostor v življenju (saj se drugače te vsebine sploh ne bi prebudile in v taki meri pojavljale). Ja, vem težko verjeti, ne? Ljudje, ki živijo v nemogočih razmerah, včasih delujejo veliko bolj močni, suvereni, sposobni, ko je temelj preživetje. Ko pa si naredijo kolikor toliko varen prostor, pa je šele čas in moč in možnost, da se lahko ukvarjajo s čustvenimi vsebinami, ki takrat, ali v varnem odnosu izbruhnejo na plano, v želji po drugačni predelavi, obvladovanjem, predelovanjem.

Ko si bomo dali PRIZNANJE, da NISMO SAMI KRIVI ZA TO, KAR SE NAM JE DOGAJALO, KOT OTROKOM, bili SOČUTNI SAMI S SEBOJ IN OBJELI SVOJEGA NOTRANJEGA OTROKA, in SVOJIM OTROKOM DALI, KAR SMO MI NAJBOLJ POTREBOVALI, KO SMO BILI TOLIKO STARI, TAKRAT BOMO DOBRI STARŠI IN ODGOVORNI ODRASLI.

Morda smo potrebovali, da nas nekdo, kljub temu, da smo kar naprej jokali, samo stisne v objem in ne obsoja, da se lahko v objemu počutimo varni. Morda nismo nikdar slišali, da nas imajo starši radi ali da so na nas ponosni. OBJEMIMO SVOJE OTROKE, JIM POVEJMO VEČKRAT DA JIH IMAMO RADI IN DA SMO NA NJIH PONOSNI. Tako se tudi sami zdravimo z ljubeznijo, ki jo dajemo njim in se ta ljubezen množi in jo je dovolj za vse 😉

Če tega ne bomo naredili, bomo zgolj ranjeni otroci, ki še naprej ponavljajo krog zlorab, delali isto kot so že starši in drugi delali nam. Svet pa ne bo nič boljši.

Namen je, da je vsaka naslednja generacija boljša, da se uči na napakah prejšnjih in GRADI BOLJŠI SVET. OBJEMITE SVOJEGA OTROKA IN S TEM ZACELITE RANE SVOJEGA NOTRANJEGA OTROKA.

Comments are closed.