ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Kako in zakaj prenehati kričati na otroke?

Starši smo velikokrat utrujeni in otrokom je potrebno zelo velikokrat ponavljati eno in isto, da se tega naučijo. Strokovnjaki pravijo, da tudi do 5.000-krat, preden otrok osvoji določeno navado! Odrasli pa večkrat prej obupamo in ne razumemo, kako se otroci niso naučili, ko smo jim vendar že povedali vsaj  10-krat!

Iz izkušenj vam povem, da sem sama doživljala enako. Potem pa so nam v vrtcu v šoli za starše povedali, da je včasih potrebno zgolj mirno govoriti vsak dan in da se bodo enkrat otroci kar naučili. In točno to se je zgodilo. Ko sem vmes obupavala in razmišljala, da mi nalašč kontrirajo in da je vsak dan vojna bitka z njimi….se je zgodilo…Kar naenkrat so se naučili in od takrat dalje to delali! In sem se spomnila na ponavljanje…in koliko časa sama potrebujem, da osvojim novo navado 😉

Otroci se pri starših, ki kričijo na žalost nič ne naučijo, razen sporočila, da so očitno sami tako grozni, da starši obupujejo, povzdigujejo glas in kričijo na njih in kako grozna je mama ali oče do njih. Ne slišijo nič drugega. Dobijo samo strah in se večkrat ponoči tudi polulajo v posteljo (tudi zaradi tega se danes podaljšuje doba, ko otroci lulajo v svoje postelje!) Saj smo ljudje pod velikim stresom…delamo cele dneve, nato pa pridemo še domov, kjer je potrebno veliko energije za vzgajanje otrok. Včasih preprosto ne znamo drugače, ko smo jim že tolikokrat ponovili eno in isto in nas ne upoštevajo. Če pa se takrat našemu povzdignjenemu glasu pridruži še kakšen poniževalen vzdevek za otroka ali kletvica…potem pa smo bitko izgubili mi, saj otrok sedaj ve, da je res slab in tu se začne graditi njegova identiteta za življenje. Zatorej se res ne rabimo čuditi, ko bo odrasel in postal točno tisto, kar mu govorimo, da je. Odrasli smo vendar njegovo zrcalo, v katerega se gleda celo življenje. In kar mu povemo o njem samem, to ga gradi. Poleg tega smo mu dali zelo slabo popotnico kako je treba ravnati, kadar je človek jezen- torej, da je treba kričati in preklinjati ali celo udariti! Najbrž vas bodo čez par dni ali let klicali v šolo, da se v šoli pretepa, preklinja in kriči, kadar je jezen. Tega pa nočete, ali pač?

Torej, kaj pomaga?

  1. zavedanje, da otroci pač potrebujejo mirno in dosledno ponavljanje in utrjevanje pravil ( se spomnite- do 5.000 krat!)
  2. najbolj vam bo pomagala rutina (ja, prav ste prebrali!- ko jo načrtujete in vzpostavite, za kar potrebujete kar nekaj časa in tudi fleksibilnosti 😉 če otroci vedo, da ni večerje, dokler niso pospravljene igrače, če vedo, da se morajo hitro umiti in preobleči v pižamo, ker če ne bodo zamudili pravljico…tovrstni vrstni red in pravljica vsak večer 😉 resnično pomaga k mirnemu večeru in umirjenemu spancu za starše in otroke 😉
  3. štetje 1,2,3 (ali do 5- in povedati otrokom, da štejete, ker ne upoštevajo pravil in da bo potem sledila kazen…p.s.- štejemo pa (in to počasi 😉 v bistvu tudi zato, da se sami umirimo in da nam ni treba kričati in se pretirano razburjati ;)- kar je zelo dobro pomagalo in deluje!
  4. postavljena pravila in vnaprej dogovorjen sistem tudi s kaznimi (ja, prav ste slišali, nismo za permisivno vzgojo! Predvsem tudi, ker ga pripravljamo za življenje in ker bo tudi v šoli kaznovan z vzgojnimi ukrepi, če pravil ne bo spoštoval in npr.na cesti…vsaka stvar ima svojo posledico)- torej kaj bosta OBA STARŠA naredila enako, ko bo naslednjič npr. a) metal igrače in jih uničeval b) spet udaril svojo sestrico in c) ne bo upošteval pravil in navodil.
  5. kazni naj bodo majhne in naj se z njimi odvzame ugodnosti in nikakor ne smejo biti fizične (npr. če ne poješ glavne jedi, ne dobiš posladka; če ne upoštevaš pravil jutri ne boš gledal risank; če v jezi mečeš in uničuješ igračke ali jih ne pospravljaš, ti bodo odvzete…). Kadar otrok tepe ali naredi škodo drugemu je potrebno tudi, da se ISKRENO opraviči (ker starši vemo, katero opravičilo je iskreno, vztrajamo pri njemu. V primeru, da se iz načina, kako se opraviči čuti, da ni, naj gre na stolček malo razmisliti o tem in naj pride nazaj, ko mu bo iskreno žal…pomaga vztrajanje pri tem. Pri nas smo imeli sistem opravičilo, objemček in poljubček med otrokoma, ki je pri njiju pomagal razvijati empatijo, jima dal možnost, da popravita svoja slaba dejanja in utrujeval njun dober odnos in prijateljstvo.
  6. vedno najprej enkrat mirno opozorimo, da se to ne dela in potem sledi kazen (da če bo otrok delal to naprej, da se mu bo npr. to odvzelo…).
  7. uporaba stolčka za umirjanje– nekateri pravijo, da je uporaba sporna, ker otroka odmakneš od sebe…pri nas so stolček uporabljali najprej v vrtcu in smo ga nato mi prevzeli- kadar se otrok ni lepo vedel so ga dali sedet za mizo in se ni smel naprej igrati z ostalimi. Uporabljamo ga takrat, kadar je otrok v afektu in ne pomaga, kadar ga želimo umiriti v objemu in je še naprej agresiven, da se on umiri (in tudi mi 😉 boljše, kot da bi ga nato fizično kaznovali, ker se sami ne bi mogli umiriti. Na njem naj sedi toliko minut, kot je sam star, oz. dokler se ne umiri in iskreno opraviči. Če nadaljuje z negativnim vedenjem, se ga posede nazaj.

Otroci so naši največji učitelji potrpežljivosti v življenju. Dajmo si možnost, da smo čim bolj umirjeni, dosledni in kreativni starši. Otroci nam bodo hvaležni, mi pa se bomo počutili zmagovalce. Ne škodi tudi prebrati kakšno knjigo o vzgoji in včasih obiskati kakšno posvetovalnico o vzgoji ali družinsko terapijo, kadar se vrtimo v krogu ali sami ne vemo kako naprej. Pa srečno!

 

Brezplačna prva ura svetovanja in 20 % popusta na drugo!!!!

Dragi moji!

Ob selitvi v nove čudovite prostore, vam POKLANJAM BREZPLAČNO PRVO URO SVETOVANJA in 20% popusta na drugo uro. Ura svetovanja ali individualne terapije ostaja 30 evrov, partnerska oz. družinska terapija pa 40 evrov. Svetujemo tudi glede težav pri vzgoji, saj imam 14 let izkušenj v šolskem svetovalnem delu. VABLJENI!

Hvala, da me berete in spremljate moje članke. 🙂 Lepo je videti, da me taka množica konstantno bere, čeprav sem sedaj manj pisala in se bolj ukvarjala z urejanjem prostorov. Zato se nam sedaj pridružite v prostorih blizu stare šole, za župniščem na Črnučah. Imamo tudi privatni parking 🙂

Naslov je: Slomškov dom, Stare Črnuče 13, Ljubljana Črnuče.

 

Prijavite se preko emaila na:

info@elanvitalis.si ali telefonsko številko 040 255 571.

Se vidimo! Vse dobro!

Je šola res kriva, da so danes otroci nemogoči?

Svet se danes vrto okrog otroka, ponavadi enega ali dveh, ki jih ima povprečna družina. Radi bi mu dali vse, česar sami nismo imeli, vendar po raziskavah današnji otroci, ki imajo vse, tudi mnogo tistega, česar mi nismo imeli kot otroci, niso srečni. Nič ne cenijo. Ne bi radi bili tako hladni in strogi, kot naši starši, ne bi radi fizično kaznovali, kot so nas, vendar nastane problem. Drugače ne znamo. In se v 50% slika ponovi, le z drugimi igralci, t.j. da smo bodisi nasilni, preveč strogi, premalo ljubeči starši (misleči: saj so nas dobro vzgojili tako) ali pa preveč popustljivi, celo permisivni, ker ne znamo kako, raje pogledamo stran. In rečemo, da je kriv sistem, po možnosti vrtec in šola, da je naš otrok tak kot je. Jok, brate! Otrok je vaš! Izobrazit se je treba in pač iskati in iskati način, ki bo pravi, ne bo nasilen in vam bo pomagal vzgojiti otroka v dobrega, kvalitetnega odraslega, ki bo imel prave vrednote in srce na pravem mestu, kakor pravimo. Ali pa je danes najpomembnejše, da je najboljši v šoli, kasneje v poslu, ne glede na to čez koliko trupel gre? Je to merilo? Pravijo, da se vrednote niso spremenile, sama pa menim, da so se drastično! Ja, boste rekli, še vedno si vsi želimo ljubiti in biti ljubljeni, večina tudi imeti družino… in večina tudi pride tja, le da zaradi umanjkanja vrednot to stanje traja veliko krajše, kot pri prejšnjih parih generacijah, saj so vrednote, kot so iskrenost (kot pri Tofsiju 😉 potrpljenje, ponižnost, poštenje in dobrota skoraj popolnoma izginile iz vzgoje. Le kdo si sploh še želi za svoje otroke, da bi bili marljivi in potrpežljivi? Pa čeprav je slednje najpomembneje, kar lahko otroku sploh daste, da se nauči v življenju potrpeti, tako bo lažje šel čez padce v življenju in vztrajal v partnerstvu.

A otroke smo danes naredili velike, kot da lahko odločajo o več stvareh, kot bi v resnici smeli. Vprašanje, ki ga je velikokrat treba ponoviti: Kdo je tu šef? in me zanima koliko otrok bo odgovorilo pravilno: Mami in tati. Ker tako mora biti. Vi ste odrasli! Prevzemite vajeti! V kakšno osebo želite, da otrok odraste? Želite biti zaradi njega vsak dan klicani v šolo, ker ne upošteva pravil? Potem mu kar dajte tisto, kar želi, ko se meče v tla in kriči pol ure, pa čeprav veste, da to zanj ni dobro. Tako se bo navadil metati se ob tla, dokler ne dobi svojega tudi v šoli. Ja, na žalost v šoli hitro vidimo kakšne vzgoje je bil deležen otrok. Vi veste, da za otroka ni dobro, da gre spat šele ob 23h in da bo zjutraj težko vstal, pa ga še naprej razvajate, saj božček ne more spati. In poleg tega vas še s tem oropa toplega večernega stiskanja z možem in hladnost v odnosu narašča. To lahko dela, ker mu pustite. Če zvečer ne more zaspati, naj pač leži in šteje ovce (saj se bo po parih nočeh naveličal, če boste vztrajni) vi imate seveda boljša opravila, kot je, da greste malo prej spat in hm…se, kot sem rekla, crkljate z možem. 😉

Imejte pred očmi, da če vas povozi in vašo voljo ter vas ne upošteva, bo tako delal tudi z vsemi ljudmi v bližini in tako ne bo imel prijateljev, težave bo imel z avtoriteto vzgojiteljic, učiteljic, vi pa boste, kot sem rekla, ponovno vsak dan klicani v šolo in grozi vam, da vas bodo odpustili! Imate pa še večje težave. Ker če ne upošteva učiteljic, bo tudi vam kmalu zrasel čez glavo. In potem bo standardna- starši, ki nastopajo proti šoli in zagovarjajo njihovega zlatega sina, da on pa res ne bi naredil česa takega, potem pri 14ih tožijo, da jim je najstnik zrasel čez glavo in da jih je že tudi večkrat udaril. No, najbrž si niste želeli takega vedenja pri sinu, ali pač? Ste ga pa s svojo nepravilno, preveč popustljivo ali nedosledno vzgojo, včasih pa tudi z nasilno vzgojo pripeljali do tega momenta.

Pamet v glavo. Vnaprej razmislite kakšne lastnosti želite privzgojiti svojemu otroku in ga z zdravimi mejami (tudi do vas in vaših potreb!) ter doslednostjo pogumno vzgajajte. Vedeti morate, kaj boste naredili če se zgodijo 3-4je najpogostejši izbruhi ali situacije in oba z možem enako postopati, določiti tudi kazen, ki naj bo odvzem kakšne stvari, ki je otroku sploh pri srcu ali podobno, in to za toliko časa, kot boste lahko to dosledno preprečevali. Včasih je težko, ja, in tudi mora biti, a če boste vztrajni, boste imeli kasneje manj težav in bo vredno.

Poleg meja, pa je nujno pokazati otrokom tudi ljubezen in sprejemanje. Recite mu, da ga imate radi, pa čeprav tega vam nihče ni rekel, saj veste, da ste to pogrešali in si to želeli.

 

Smo vsi ljudje po naravi pesimisti?

Zakaj smo ljudje nagnjeni k temu, da si slabe dogodke bolj zapomnimo od lepih? Partner nas lahko večkrat pohvali, kako dobro izgledamo, potem pa bo ena kritika veliko bolj negativno vplivala na našo samozavest od mnogih pohval. Globoko v nas še vedno živi prazgodovinski človek, katerega preživetje je bilo odvisno predvsem od tega ali si je zapomnil negativne dogodke, kot npr. če to pojem, se lahko zastrupim, ta žival je nevarna, ipd. Genetsko si torej še vedno bolj zapomnimo slabe stvari, kot dobre, ki niso bile tako pomembne za preživetje, kot izogibanje slabim. A ravno zaradi tega ne obupat! 😉 Treba je zelo veliko truda, da v naših mislih prevlada pozitivno. Naj bo upanje kot mala rožica, ki jo je treba zalivati in zanjo skrbeti. Nekaterim pomagajo pozitivne afirmacije na ogledalu, ki jih preberemo vsak dan, notranji pogovori, ko si vsak dan prigovarjamo pozitivne stvari, spet drugim hvaležnost, zahvaljevanje za pozitivne stvari, ljudi, dogodke, ki so se nam že zgodili. Če pomislimo, da smo relativno zdravi, da imamo streho nad glavo in topel dom, da okrog nas ne divja vojna in da imamo vsak dan dovolj hrane, se lahko prištevamo med zgolj 20 % svetovne populacije, ki ima vse to. Sami pa vse to jemljemo za samoumevno. Prijateljica ima na steni doma kolaž slik svetovnih katastrof, vojn, smrti, revščine, hudih telesnih deformacij, saj pravi, da jo vedno spomni za kaj vse je lahko hvaležna. Druga prijateljica ima sodelavko, ki ima oba sinova hudo prizadeta in še enega od njih obolelega za rakom, pa se mi pritožujemo? Ko se ti zdi, da ti gre vse narobe, pomaga, da se zaveš 3h stvari za katere si hvaležen: da imaš topel dom, da ne trpiš lakote in da imaš ljudi okrog sebe, ki jih imaš rad, pa se svet zdi lažji in težave manjše.

Zakaj danes ni več dobrih samskih moških?

Samske prečudovite kolegice mi pravijo:”Ni več dobrih samskih moških! Vsi so ali poročeni ali geji!” Kako to, da je danes v zahodnem svet že cca. 50% odraslih samskih ali ovdovelih in ločenih, pa se tako težko najdejo med seboj? Nekaj ne štima! Če pogledamo v preteklost je bilo še več žensk tetk brez otrok, lepše povedano, po statistiki danes več žensk doživi izkušnjo materinstva, a imajo veliko manj otrok. Mame imajo edinčke, včasih pa so rojevale po deset otrok in eden od njih je ostal doma, največkrat da je skrbel za kmetijo in ostarele starše. Danes imajo starši starejši otroke in se postarajo še preden otroci odrastejo in imajo svojo družino. Ker imajo večinoma zgolj enega ali dva otroka, mora seveda eden skrbeti za njih in jih zavestno ali podzavestno “privežejo” na dom. Odrasli otroci, sedaj moški in ženske v tridesetih letih čutijo tako veliko krivde, da morajo skrbeti za svoje bolne ali ovdovele starše. Ti odhodi so danes veliko težji, saj so si v prejšnjem obdobju starši želeli, da otroci čimprej sami pridejo do kruha in odidejo od doma, saj so jih težko sami preživljali. Danes pa, ne samo, da jim ne dajo blagoslova, da oddidejo, temveč otroci čutijo veliko krivdo, če bi odšli. Poudarjam, to večkrat ni zavestno in je zgolj podzavestni strah starejših, saj si vsak želi zagarantirati nekoga, ki bo za njih skrbel na stara leta, a kaj ko mladi odrasli še niso niti sami ustanovili svoje družine, pa nimajo možnosti o tem niti razmišljati. Nekaterim se vseeno uspe poročiti, a se nato ločijo, ker jih ovdovela mama tako veže nase in jih s kritiko do žene odtujuje od nje, da se mož loči in mama zmaga (Več o tem v moji knjigi Mamin sinček).
Velik problem danes je tudi, da si danes partnerja najdemo tako pozno, da smo že prevečkrat razočarane in ranjene in že preveč oblikovane osebe, nepripravljene sprejemati kompromise in je toliko težje ponovno zaupati, si upati res prepustiti ljubezni in najti osebo, ki nam bo res ustrezala. Tako je “lažje” hitro menjavati partnerje, se ne zavezati, ali pa biti serijsko monogamen, a vedno v pripravljenosti končati razmerje, če res ne bo vse kot smo si predstavljali. A o tem več v naslednjem članku.

Zakaj ženske po ločitvi ne dobijo novega, moški pa hitro novo?

Med ženskami opažam, da ob razhodu veliko kasneje, če sploh, dobijo novega partnerja, moški pa takoj. In to kljub temu, da ob razhodu ne mislijo tako, se kasneje izkaže, da je tako- moški zelo hitro dobijo novo žensko, ženske pa dobijo novega partnerja zelo kasneje, če sploh. Slednje sploh velja pri ločitvah.

Zakaj?

  1. Ženske imamo visoke romantične predstave, da mora vsaka zveza ustrezati določenim v sebi postavljenim normam- da se mora zaljubit in da mora moški ustrezat njenim pogojem, ne samo fizičnim (veliko žensk ima kar cele liste pogojev, kakšen mora biti moški). Veliko je krivo tudi gledanje raznih romantičnih filmov, branje takih knjig, ipd. Moški so pri tem veliko manj zbirčni – punca jim je fizično všeč in potem vidijo, kaj se iz tega izcimi, kar ne pomeni, da hitro potem ne končajo zveze, če jih kaj moti.
  2. Ženske smo tudi veliko bolj čustvene in ob razhodu partnerske zveze jokamo na ramenih svojih prijateljic, kar sicer potrebujemo, vendar včasih žalovanje postane naš vsakdan in rutina ter se iz tega težje izvlečemo. Moški po razhodu drug drugega ne tolažijo, ampak grejo skupaj pit, žurat, prijatelji se trudijo, da čimprej “pozabi” na bivšo, s tem, da jim zunaj pomagajo do kakšne nove. Moški pač med moškimi ne vzpodbujajo objokavanja zveze, to ni zaželeno, ženske pa.
  3. Kljub temu, da ženska ne more več vztrajati v zakonu, ker je zanjo nevzdržno, ali se ona odloči za konec, kljub otrokom, je potem sploh veliko bolj pozorna, kakšnega partnerja pripelje domov, saj je veliko bolj zaščitniška (ponavadi) do otrok, kot so ponavadi moški, in je izbira zato še težja.
  4. Poleg tega se veliko bolj obremenjujemo tudi z okolico in kaj si drugi o nas mislijo, tako nočejo, da bi o nas govorili, da smo takoj po ločitvi ali razhodu skočile v posteljo z drugim in da jih menjamo kot gate…no, moški s tem nimajo težav, sploh pa ponavadi je ženska veliko bolj očrnjena, moški pa je car, če jih ima veliko. Na žalost tako je še vedno, enako velja, če ima moški veliko mlajšo žensko, ženska pa mlajšega moškega. V slednjem primeru bo imela ženska veliko več težav pri sprejetosti, kot moški z mlajšo.
  5. Je pa še nekaj, kar opažam predvsem pri mlajših lepših moških, da imajo vedno na stand-bye-ju še nekaj rezervnih, ki jim po malem kurijo tudi ko so v zvezi in hitro skočijo z eno izmed njih v novo zvezo, ko se prejšnja zaključi. Ženske pa damo ponavadi celo sebe v vsako zvezo, vsaj v prvih zvezah. Kasneje tudi vedno manj zaupamo in smo hitro razočarane nad moškimi, sploh, če se vzorec ponavlja. Moški pa pač samo še ni našel prave in jih veselo preizkuša naprej.

Seveda zgornje ne velja za vse moške in ženske, in najdejo se tudi obratni primerki, poleg tega seveda tudi moški žalujejo, a večkrat ponavadi takrat, ko so že v novi zvezi, ugotovijo kakšne dobre lastnosti je imela bivša,  a so že v novi zvezi in gredo pač naprej. Kar nam spet ne pomaga. Na žalost je tako, da manj kot je človek obremenjen s tem, kakšen bi moral biti bodoči partner, no, ja, recimo da ene par lastnosti si vsak želi pri svojem partnerju (evo, že spet razmišljam pač čist po žensko 😉 in se poskusi prepustiti, ko nastopi nova romantična priložnost.

Je pa res, da se ženske ne zadovoljimo kar z vsakim in je pa to prednost v tem, da si na koncu izberemo res kvalitetno partnerstvo, kar je dolgoročno za nas boljše 😉

Čez 35 in samski? Verjetno ni tvoja krivda…

Prepričali so nas, da smo svobodni, da lahko izberemo kateregakoli partnerja, da če nam ni všeč, ga pustimo. In tako naprej ene, povprečno 20x, dokler ne najdemo pravega? Vse super in fajn?! Na žalost ne. V preteklosti je bilo v navadi, da se je fant zagledal v dekle, jo malo spoznaval, nato pa zaprosil njenega očeta za njeno roko in živela sta skupaj (bolj ali manj srečno) do konca svojih dni.

Danes je zgodba drugačna. Zaljubljamo se in odlubljamo kot po tekočem traku. Razvili smo veščino, da ocenimo partnerja zelo hitro in ga tudi zelo hitro pustimo, če kaj ne gre, tako kot smo si predstavljali. Problem je, ker to postane naša navada. In navade je težko nato spremeniti. Če smo prej samo gledali okrog ali je še kaj boljšega za naslednjim vogalom, je zelo težko sedaj zadovoljiti se z enim človekom in ne gledati več naokrog. Biti z enim človekom, z vsemi njegovimi hibami in lepimi lastnostmi do konca življenja.

To je postalo tako nenavadno, da nekatere ljudi kar zmrazi ob tej misli, ni čudno da se vedno manj ljudi odloča za poroke. Težko se je zavezati in predati. Kolikokrat se lahko človek zares preda s celim srcem, je potem zapuščen in/ali razočaran in se potem spet preda v celoti? 1x, 2x, 3x…? Ko se to večkrat zgodi, se ljudje le stežka predamo zopet znova. Po malem ves čas po tihem čakamo na nov konec, se ga bojimo. Vstopamo v razmerja malo napol, ne ker ne bi želeli, ampak ker smo bili že tolikokrat prizadeti, da že težko verjamemo, da bo tokrat drugače. In če že ostanemo dalj časa v enem razmerju in se morda celo poročimo, spet samo čakamo na znake, da nas bo naš partner spet razočaral, prevaral, zapustil, ipd. Hitro gremo po poti ločitve. Saj je ta vogalom gotovo kaj boljšega…

Ker, glej, če nisva srečna. On je tako …. (vstavite poljubno slabo lastnost, hibo). In pozabimo, da se srečen zakon ne zgodi kar tako. Potrebno je prizadevanje in gojiti ljubezen v svojem srcu. Ne pustiti, da nas zasplepijo negativne lastnosti, se osredotočiti na pozitivne lastnosti zakonca. Razmišljati kako bi ga lahko še bolj osrečili, kako bi sami zase in zanj postali še boljši človek.

T.i. svoboda ljubezni 60ih, 70ih let, je postala za nas ogrožujoča in ima ogrožujoče posledice. Ne zgolj osebne, družbene. Vedno več je samskih ljudi, ki ne najdejo “pravega”, ki ga morda najdejo prepozno in ne morejo imeti več otrok.  Seveda, če ga ne najdeš, se braniš, da ga ne potrebuješ, valjda. A večkrat to preprosto ni res. Nekateri ga najdejo, imajo otroke in gredo hitro spet narazen.

V VSAKEM razmerju so takšna in drugačna razočaranja. In samo na daleč je trava pri sosedu bolj zelena, ker gledamo od strani, od blizu pa je enako. Preveč ločenih poznam, ki so ločeni že dvakrat in več, oz. znank, ki imajo že 3 otroke skoraj vsakega z drugim partnerjem. Tudi statistika je varljiva, naj bi se ločil že vsak 3., v tujini nekje že vsak 2. par, ne povedo pa, da se tisti, ki se ločijo poročijo veliko večkrat in tudi ločijo in je torej realnost drugačna. A še vseeno škoda, saj bi nam bilo veliko razočaranj prišparanih, če bi se pač odločili za enega in se trudili z njim do konca življenja. Hvalabogu izhajam iz dosti verne okolice in imam priliko opazovati mnogo parov, ki so imeli svoj prvi spolni odnos šele po poroki in so še vedno po premnogih letih zadovoljni skupaj. Vzgajani so bili po mnenju mnogih bolj staromodno, a imajo veliko manj čustvene navlake, razočaranj za seboj in več energije ter povezanosti s svojim možem oz. ženo.

Pravo svobodo in pogum danes vidim v tem, da nam ni potrebno biti kot drugi in da si upamo reči, da bomo z razmerji in spolnimi odnosi počakali na pravega, na poroko. Upajmo si biti drugačni, ne popuščati in verjeti, da bo nekdo čakal na nas, če nas bo imel zares rad. Se pogovarjati o načelih, o poroki, o družini, odkrito. Že od začetka! Sama sem se in ker si je bodoči mož želel ustvariti družino in se z menoj poročiti, se ni prestrašil, ampak je bil vesel, da sem istih nazorov. Verjemite, pravega ne boste odgnale s svojo iskrenostjo, nepravih pa itak ne potrebujete!

 

NOVA BREZPLAČNA KNJIGA

DRAGA NOSEČKA!

NA VESELO POT SI VZEMI ŠE MOJO NOVO KNJIGO, KI JO MORA IMETI VSAKA NOSEČKA O VSEH PODROBNOSTIH PRIPRAVE NA POROD, PORODA TER KAJ SE DOGAJA PO PORODU ?

http://c.kleko.si/porod

Kako rešiti odnos in zakon?

On ti reče, da si zmaj in zalotiš se, da res samo še kričiš in sikaš nanj, da je veselje in ljubezen odšlo iz vajinega zakona. Da ga potihoma gledaš in ne čutiš več nič, razen morda naveličanost in jezo nanj. Vse te moti na njem.

Kako to, da ženske postanemo taki tigri, ki samo renčijo, moški pa želve, ki se samo še umikajo stran, v svojo lupino, bežijo v delo, k prijateljem. In smo same in še bolj jezne.

Če bi postale bolj nežne, se znale večkrat zadržat in ne kritizirat ter napadat, bi morda mož zbral pogum in pokukal ven iz svojega oklepa. A mu ne damo veliko časa, preden spet znorimo. Kako postati spet mačka, mucica, da nas bo spet videl kot zapeljivo, čudovito bitje, v katerega se bo spet zaljubil in HOTEL delati stvari, zaradi katerih jih zdaj napadamo?

Naredimo seznam vsega, kar nas moti pri njem. Ja, moti, jezi, živcira. Na desno stran tega seznama pa svoje reakcije na njegove lastnosti, ki nas pri njem motijo. Torej npr.: da smo jezne, se razburjamo, kričimo, se z njim ne pogovarjamo, ipd. Sedaj pa levi del seznama odtrgajmo stran in ostane nam zgolj naše vedenje- take smo torej. Take nas vidijo naši otroci, naš mož. Si res želimo biti take?

Najbrž ne.

Sedaj naredimo drug seznam. Poskusimo se spomnit, zakaj smo se poročili z njim, kaj nas je pri njem privlačilo, kakšne so njegove kvalitete. Ta seznam varno spravimo in ga vedno poglejmo, kadar bomo imeli krizo.

Dejstvo je, da ne moremo spreminjati nikogar drugega, le sami sebe.

Igralec Will Smith je odgovoril, da je ključno za srečen in dolg zakon, da NE DELATA NA ODNOSU, DELATA VSAK NA SEBI, DA STA EDEN ZA DRUGEGA VSAK DAN BOLJŠA. Torej, kako bi lahko bila drug za drugega boljša partnerja. Vsak ima svojo osebno pot rasti in najlažje je s prstom kazati na partnerjeve napake. Ponavadi takrat, ko imamo svoje težave, s katerimi se nam ne da ukvarjati. Ker je tako lažje.

Če bi vsak delal predvsem na svojih težavah in se jih zavedal. Delal na tem, da poskrbi zase, najde srečo v svojem življenju, se zna kdaj tudi veseliti, razvajati. Takrat bo tudi partner opazil, da smo drugačne, da spet žarimo.

In se bo lahko ponovno zaljubil v nas. Me pa bomo lahko našle spet srečo v sebi in je ne iskale drugod.

In še: “V vsak poročni prstan bi fal vgravirati: “BODITA PRIJAZNA DRUG Z DRUGIM”

Preprosto ne? 😉 Lahko vam reši zakon.

Sta samo še starša in ne partnerja?

Se vam tudi dogaja… ste sredi življenja, morda z enim ali dvema (ali več) otroki, obstali nekje med naporno službo, ukvarjanjem z otroki, gradnjo oz.opremljanjem, pospravljanjem stanovanja in…se s partnerjem samo še kregata?

Postala sta utrujena, jezna in naveličana verzija sebe, ujeta v hiter tempo življenja in težko najdeta kaj časa zase ali za vaju? Saj so vsi na istem, se tolažite. Saj ne morem drugače. Nimam časa zase!

Življenje v ravnovesju se zdi zdaj skoraj nemogoče. Kaj naj bi to sploh bilo? Vsaj približno bi morale biti zadovoljene naslednje potrebe:

  1. ČAS ZASE IN ZA SVOJE HOBIJE: potrebno je poskrbeti zase; da se lahko umirimo, malo umaknemo od vseh (pa ne na WC ali pred računalnik…morda na kakšno svojo aktivnost, šport, hobi, ki nas napolnjuje, na sprehod, v naravo, čas zase ob knjigi, ali ob babjem čveku 😉
  2. ČAS ZA PARTNERSTVO: za odnos s partnerjem, odhod na zmenke,
  3. ČAS ZA OTROKE: za sproščeno druženje z otroki, ne samo delo za šolo in priganjanje naj pospravijo sobo :S
  4. ČAS ZA SVOJO DELO oz. KARIERO; da lahko poskrbimo za prihodek, prispevamo v družinski proračun, razvijamo svoje talente, dosegamo svoje cilje.

Kako to, da v teoriji vse to vemo, pa vseeno tega ne delamo? Skoraj vsaka mamica, ki jo sprečam, nima časa zase, kaj šele za kakšne zmenke v dvoje! Pa čeprav opažajo, da se s partnerjem odtujujeta?

Odgovarjajo, da samo še delajo, razvažajo otroke na aktivnosti, pospravljajo, da nimajo dovolj pomoči s strani moških, ali so sploh odsotni…Sploh se nimajo časa niti sprostiti, za 5 minut zjutraj se pocrkljati s partnerjem ali otroki in mirno začeti dan. Ves čas v stresu, v naglici, živčne, kričijo na otroke, otroci so posledično vedno bolj jokavi, razdraženi, starše dojemajo le še kot kričeče tujce…kakšno življenje je to? Bolj životarjenje.

Vsak si MORA vzeti kdaj čas zase. Da se napolni, umiri. Šele, ko smo sami mirni, se umirijo tudi naši otroci. Ženske mi rečejo, da imajo slabo vest prositi taščo ali mamo za pazit otroke, če ni ravno nujno, pa čeprav imajo same že migrene zaradi obrmenjenosti, pa čeprav je zakon samo še kreg! A to ni NUJNO?

Drage dame, DA, NUJNO JE! Preden pride do nepotrebnih ločitev, hudih zdravstvenih težav in še večjih težav z otroki.

Razumem. Jezne ste, ker čakate, da bo najprej partner kaj naredil za to! Da bo opazil vaše razdajanje, da vas bo razvajal. Partner pa dela cele dneve, pa še gradi hišo ali umika pred računalnik, TV, v bar, na fitnes…No, drage dame…dejstvo je, da so moški res glava družine, a ženske smo vrat in smo tiste, ki usmerjamo glavo. Vsaj začnimo, saj točno vemo, kaj potrebujemo (pst, moški nam pač ne znajo brati misli, v nasprotju z vsesplošnim (napačnim!) prepričanjem žensk 😉 in usmerimo življenje naše družine spet na pravo pot. Saj bodo moški tudi dali pobudo, le malce spodbude in vzora potrebujejo…ter občutek, da nam je lahko spet luštno skupaj.

Da nismo le mama in oče, ampak tudi mož in žena, partnerja. Stanovanje bomo lahko pospravljali kasneje. Ena ločena gospa mi je zaupala: “Ko bi vsaj manj gospodinjila in se večkrat uredila za mojega moža in šla ven z njim, potem bi bile stvari gotovo drugačne!”

Obudimo naše iskrice z občasnim zmenkom v dvoje. A takrat so otroci prepovedana tema! 😉 sva le jaz in moj mož in morda kozarček čaja ali (kuhanega) vinčka ob Ljubljanici, ali ob večerji, morda na plesu, koncertu… kar vaju prebuja in obudita spomine na tista prva zaljubljena leta 😉