ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Kako spremeniti svoje življenje na boljše

Veliko ljudi mi reče, da ne najde volje, da nimajo življenjske energije. Povem jim, da se življenje zelo spremeni, če postanemo hvaležni. Pa mi rečejo- ne najdem ničesar za kar bi bil hvaležen.

Tudi sama sem v najstniških letih videla svet zelo črn in zdelo se mi je, da ni nič lepega. Prijatelj mi je povedal, da naj si predstavljam, da na siv dan skozi okno posije v mojo sobo sončni žarek, ki sobo napolni s svetlobo. Najprej se mi je zdelo to nemogoče in tega nisem mogla. Čez čas pa sem ugotovila, da si zmorem predstavljati. Ko je bil najbolj meglen dan, sem sedela na postelji in poskušala videti žarek. Zdelo se mi je, da lažem sebi od začetka- zakaj bi videla nekaj svetlega, če se mi zdi vse sivo? A ko sem si uspela zamislit sončni žarek, ki je obsijal mojo sobo, se mi je takoj zdelo vse bolj svetlo in lepše. Videla sem, kako predstavljanje, vizualizacija zmore narediti čudeže. 🙂

Nato sem pričela pisati DNEVNIK HVALEŽNOSTI. V prazen zvezek sem poskušala napisati vsak večer vsak 3 stvari za katere sem tisti dan hvaležna. Na začetku je bilo zelo težko. Težko sem videla kaj lepega. A poskušala sem s čisto majhnimi stvarmi in dogodki- da sem zjutraj imela dober zajtrk, da imam streho nad glavo, za lep sončni zahod, za luštno srečanje s prijateljico. Po nekaj večerih, ko mi je bilo težko najti tudi 3 stvari, za katere sem hvaležna, pa sem kmlu ugotovila, da sem vedno bolj hvaležna in da se zavedam kaj vse dobrega mi je bilo dano: da imam prijatelje, da sem zdrava, da lahko tečem (nekateri, ki so na vozičku ne morejo), da imam vsak dan hrano (medtem ko veliko sveta strada), da imam svobodo in da živim v državi, kjer ni vojne… in še bi lahko naštevala. Kmalu sem ugotovila, da…. Preberi več »

Kako odpraviti ljubosumje med otrokoma?

Starejši otrok odrine mlajšega, kadar nas ni zraven ga udari ali ugrizne, kadar mlajšega otroka dojimo drugi zahteva našo pozornost…ljubosumnost med otroci…kaj lahko sploh naredimo? Je to nujno, razvojno, odvisno ali neodvisno od našega ravnanja z njimi?

Čeprav bi moralo v teoriji biti drugače, je v praksi tako, da je izjemno težko enako ljubiti vse svoje otroke in ne delati razlik med njimi, saj so le različnega karakterja. Nekateri so bolj mirni, drugi reagirajo bolj burno, z nekaterimi smo si bolj podobni, z drugimi se veliko bolj razlikujemo. Z nekaterimi otroki smo bolj umirjeni in je pot lažja, z drugimi težja, odvisno je tudi v kakšnem življenjskem obdobju smo sami. Tako lahko npr. poporodna depresija vpliva na to, da mama ne morem, morda tudi kasneje ne, vzpostaviti zares povezanega in ljubečega odnosa s tem otrokom. Morda smo imeli prvega otroka prekmalu in še nismo bili pripravljeni nanj in smo se šele z drugim otrokom počutili dovolj pripravljene za starševstvo ali celo šele tedaj uživali v starševstvu. Otrok, ki je bil prej edinec, deležen vse pozornosti, zdaj pa ima večino pozornosti novorojenček, bo imel lahko zelo dolgo občutek krivice. Vse to vpliva na naš odnos z otrokom in seveda otroci to čutijo.

Kaj lahko torej naredimo, ko se začno izbruhi ljubosumja?

1. Potrebno je razumeti, da je normalno, da se otrok tako počuti in je povsem razumljivo. Tudi ga ne poskušajmo prepričevati, da ni jezen na bratca/sestrico, da ga ima rad. Otroku povejmo, da vemo, da je jezen, ampak ko je bil on majhen, je tudi potreboval več pozornosti, kar ne pomeni, da imamo njega manj radi. Otroci v tem obdobju svoja čustva tudi doživljajo veliko bolj neobvladljivo in silovito, poleg vsega pa jih še ne razumejo. Potrebujejo nas, da jim jih razložimo in jih pomirimo tako, da smo tudi mi čimbolj mirni ob njegovem izbruhu. Šele umirjen starš lahko umiri razburjenega otroka.

2. Pomembno je tudi, da poskušamo starejšega otroka čimveč vključevati,

Preberi več »

50 odtenkov sive ali.. ali smo res tako sivi in naveličani, da nas vzburja le še mejno?!

Siva..hm, pred leti ko sem prvič slišala za naslov knjige, sem si mislila- kakšen beden naslov! Zakaj bi kdorkoli bral nekaj, kar ima tako siv, dolgočasen naslov. Ko sem slišala za vsebino pa sploh…ajoj, še ena malo bolj “trda” oblika ženskih ljubezenskih romanov. Ampak potem so kar naenkrat vsi to brali, oz. popravek VSE to brale. Dobro, sem si mislila, OK, sem bolj konzervativne sorte v nekaterih pogledih, ampak zakaj to ženske rabijo? Predstavljala sem si, da morda te romane berejo starejše gospe, ki hočejo malo pobegniti od vsakdanje več kot 20 letne dolgočasne posteljne rutine s svojim možem… ampak NE! To berejo mlade ženske, ki bi morale biti na vrhuncu svojega življenja, sploh med rjuhami jim gotovo še ni dolgčas,..ali pač? Ali smo res tako zdolgočaseni, naveličani vsega, da nas vzburja le še kar je tako mejno, ekstremno, da smo pripravljene tudi reči nasilje je OK?! Ali hočemo pokazati kako napredne smo, da gremo v javnost gledat mehek pornič in se potem še hvalimo s tem?

Leta so minevala in vedno bolj sem se čudila vsem novim objavam na internetu, kako je še ta in ta kupila še drugo in tretjo knjigo iz tega sklopa, meni pa se je vse samo še bolj in bolj gnusilo. Zakaj bi se ženske hvalile s tem, kako berejo knjigo, ki spodbuja nasilje in katere namen je izzvati in prestavljati naše meje dopustnega, sprejemljivega? Sama sem se še kako zavedala, da na ženske lahko igra kdorkoli na naša čustva in verjamem, da je knjiga na veliko žensk vplivala nekako takole- zanimivo, vzburljivo, malce težko sprejemljivo, nato pa so morda celo razmišljale, da bi kakšno prakso omenjeno v knjigi in kasneje v filmu morda pa lahko uporabile v spalnici, da malo popestrijo rutino…No, to si lahko samo zamišljam, ker je moj odpor še vedno veliko večji, kot to, da bi sploh koga vprašala kaj se dogaja v knjigah ali filmu, ker mi je bila že misel odbijajoča. Sivo dekletce, povprečno, ki jo privlači dominanca, nadvlada uspešnega moškega in njegove skrivnosti, njegova “singularnost” (ja, reklamam pač nisem mogla ubežati :S

Najbrž pa se je ob ogledu filma dogajalo še nekaj drugega… privlak skrivnostnega, morda lahka indentifikacija… Preberi več »

Kaj je vzrok, da se vaš moški ali ženska noče poročiti?

Kaj bi bil pravi  razlog za današnji trend ne-poročanja? Večina jih bo rekla, da jim papir ni pomemben…upor proti tradiciji, pričakovanjem staršev? Ampak zadaj se skriva več drugih pravih razlogov. Eno izmed dejstev je, da je v današnjih časih praktično nemogoče se in poročiti in odplačevati kredit za stanovanje ali hišo, pa še avto, ipd. Dobro, na drugi strani je res, da smo malce tudi razvajeni. Naši starši so se zaradi hiše ali stanovanja pač odpovedali vsakoletnemu dopustu in so se šli raje kopat v Savo 😉 danes pa čutimo, da seveda MORAMO vsako leto it na morje ali v planine na dopust in seveda pozimi smučat, občutek imamo, da nam PRIPADA, DA S TEM SKRBIMO ZA LASTNO SREČO. Če torej hočemo imeti vse, zakaj torej tako lahko rečemo NE poroki? In zakaj se po drugi strani geji tako borijo, da pa bi se lahko poročali? Zakaj taka nesoglasja? Zakaj je nekomu to tako pomembno, da se s tem ukvarja vsak dan- organizira proteste, o tem piše, piše dopise na občine, v parlament, drugim pa to ni nič pomembno?Kako to, da moje prijateljice, ki so mi še pred par leti govorile kako se želijo poročiti in kako jim je to pomembno, sedaj zatrjujejo, da to sploh ni pomembno?

Preberi več »

Vzroki iz otroštva za kasnejšo kronično izpostavitev stresu, izgorevanje, pregorevanje

stopwatch-73399_640Pri otrocih, ki so bili kronično izpostavljeni stresu v družini- teror, fizično nasilje, »pucanje jeze staršev nad otrokom«, se lahko prične kronično pregorevanje že v mladostniški dobi.

Kot v času nasilja in strahu pred vnovično ponovitvo nasiljam, se odrasla oseba odziva v vseh situacijah. Tudi ko ni neposredno ogrožena, odreagira s strahom, je inhibirana, zamrznjena, samo čaka »od kje jo bo udarilo«. Tako se dogaja v šoli, strah pred tem, da ne bo dovolj dobra in se potem sploh ne loti ali pa gre preveč v detajle in ji zato ne uspeva, v službi, strah da ne bo zadovoljila standardov šefa, in čeprav ga ni v neposredni bližini, je strah prisoten, nenehno. Ko se zgodi nekaj, da ji dokaže, da resnično ni naredila nekaj dobro, ali se osramoti pred kolegi, dobi potrditev, da je spet nekaj »zasrala«, dobi sram očeta, ki jo je pretepal in ni bil v stiku z lastnim sramom. Kadar je fizično nasilje, je vedno sram, strah, jeza in včasih celo prava groza.

Ker žrtev ni v stiku s tem, se vsi okrog nje jezijo, jo sramotijo ali pa se sama osramoti, jo je vedno strah ali pa ona ustrahuje, saj je v njej prisotno veliko nasilja. Želi si potrditve, vendar pa nima poguma, da bi se česa lotila, nima samozavesti, saj je bila celo življenje zatirana, inhibirana, njena kreativnost, samozaupanje, vse to je uničeno. Celo življenje išče potrditev v svetu, vendar ga v resnici išče pri očetu in mami, tam pa ga nikdar ne more dobiti. In spet je v začaranem krogu. Morda jo oče kdaj pohvali, vendar jo že majhna njegova naslednja graja osramoti, poniža, vrne nazaj v temo, osamljenost, ničvrednost.

Kako priti izpod tega jarma? Preberi več »

Moja knjiga – samo omejen cas jo lahko dobite ZASTONJ! PODARIM!

Izpolni anketo in zastonj dobi mojo knjigo!

Izpolni na tej strani in mi nato pošlji mejl, da si izpolnil/a anketo in na kratko zakaj ti poroka ali veliko pomeni ali ne in dobiš mojo knjigo zastonj!

S tem mi boš pomagal/a, da še naprej raziskujem in pišem članke na temo partnerstva.

http://www.zdš.si/1ka/a/867

Hvala!

Je tvoj mož copata?

Te ne privlači več? Je postalo nevzdržno? Je seks samo še bled spomin? Se obnaša kot kup nesreče? Je vedno otopel, zaprt vase in slabe volje?

Ne obupaj še – poznam rešitev!

http://maminsincek.com/

Depresija, neuspeh, odlašanje – posledica želje po ugajanju staršem?

Saj ni res- pa je! Večkrat se depresivnost, neuspeh, odlašanje pojavi kot posledica nezavedne želje ustreči staršem! Ja, prav ste slišali! Vprašate- kako neki naj bi z depresijo ali nesupehom ustregli staršem, ko pa so ponavadi tudi oni razočarani nad nami in z nami trpijo, ker nam želijo najboljše v življenju? Takole (-le-le 😉

Tekom partnerskega in zakonskega življenja se večkrat med partnerjema znajde medsebojno razočaranje, od moža smo pričakovali več, pa se skozi zakon vedno več vdaja npr. alkoholu, nikakor ne zmore dobiti službe, cele dneve preleži na kavču (morda je tudi depresiven), pričnemo se nanj jeziti, nismo zadovoljni s partnerjem in to pričnemo vedno bolj kazati tudi navzen. Veliko staršev se takrat po veselje in pozornost obrne k otrokom. Oni postanejo središče naše ljubezni, zadovoljstva. Otrokom vedno bolj sporočamo, kako krasni so, partnerju kako smo z njim nezadovoljni. Tudi če tega nikdar ne izrečemo, otroci to čutijo. Vsak otrok je vesel pozornosti, ki jo dobiva od staršev in gotovo mu taka vloga ugaja, vendar kljub temu vsak otrok želi, da bi se oči in mami dobro razumela, se imela rada, ne želi, da bi šla narazen. Razpet je med tema dvema željama. Želi ustreči. Vendar je tu past- lahko postane “zlati fant”, “mamin princ” ali “očkova princeska”, vendar tukaj tvega jezo in slab odnos z drugim staršem, ki je lahko nezavedno tudi ljubosumen na otroka in pozornost, katero ima od drugega partnerja. Torej kaj je druga izbira? Lahko postane nekdo, ki izgleda, da se zelo trudi, a mu nikakor ne uspe. Nikakor ne dobi dobre službe, ne zasluži dovolj denarja, ima take in drugačne težave, je depresiven, včasih ga kdo označi za lenega. Tisti, ki so mu najbolj blizu, kot na primer njegov partner v kasnejših letih, pa opazi, da je kot bi sam sebe “spotikal” na poti do uspeha. Sam sebi je največja ovira.

Preberi več »

Kaj narediti ob trmi, kričanju, joku otroka?

3_maj2011 045gMnogo staršev ne ve kaj narediti, če njihov otrok pretirano joka ali ima večkrat trmaste izbruhe. Seveda se (skoraj) vsakemu staršu zdi, da je njegov otrok preveč trmast. Sploh v obdobju okrog drugega leta otrokovega življenja. Američani imajo kar izraz za to obdobje: “terrible twos” (kar pomeni nekaj takega kot grozno drugo leto), škoda da mi nimamo takega izraza, ker bi definitivno pomagal več staršem, da razumejo, da je to razvojno pogojeno in bi bili bolj tolerantni in razumevajoči, ko je njihov otrok v tej fazi. To je obdobje, ko otrok ne razume lastnih čustev, ki jih dojema kot nekaj neobvladljivega. Z njimi (še) ne zna ravnati. Zato je zelo pomembno, da v tem obdobju dobi čimveč podpore in pomoči, da se bo ta čutenja naučil obladovati.

Problem nastane, ker smo starši bombardirani z vseh strani kaj je dobro in kaj ni dobro početi. Ko npr. navajamo otroka, da prespi celo noč, pravijo npr. naši starši ali tašča, soseda, da ga moramo pustiti jokati celo noč, pa se bo že navadil. Raziskave kažejo, da se otrok nauči svoja čustva obvladovati in ravna ustrezno, kadar so starši v obdobju dojenčka uslišali torej mu dali jesti, ko je bil lačen, ga potolažili čimprej, ko je jokal, ipd. Tak otrok bo postal varno navezan na starše- počutil se bo varnega, slišanega in lažje bo reguliral svoja čutenja. Ne-varno navezan otrok pa se ne bo počutil varnega in bo preveč jokal, kričal, tudi kasneje, po obdobju trme, ki naj bi trajala nekje do 3., 4. leta starosti otroka.  Seveda si vsi želimo otroke, ki bodo znali sebe umiriti, ki ne bodo glasni, jokavi, toda kako to doseči? Tukaj je zbranih 5 nasvetov in še en dodaten, če ostali odpovejo 😉

Preberi več »

Gnus, odpor, hladnost v odnosu

Ljudje poznamo in izražamo velik spekter čustev, od veselja, do jeze, žalosti, strahu, sramu in gnusa. Sploh zadnji trije so v naši družbi težko sprejeti, če se izražajo v socialnih situacijah. Ljudje bi “morali” biti pogumni, neustrašni, veseli. Kadar kdo, sploh v moški družbi, prizna, da ga je česa strah ali pa da je žalosten, ponavadi “kasira” salve posmeha. Jeza je že veliko bolj sprejemljiva med fanti. Znanec, ki se ločuje je tako jezen na ženo, da bo dobil najboljšega odvetnika in ji “vzel vse, kar ima”, rajši, kot da bi priznal sebi razočaranje, žalost, sram, morda celo lastno soodgovornost za nastalo situacijo. Pri ženskah je boljše; lahko smo žalostne, manj sprejemljivo – jezne, lahko priznamo lasten strah. Kljub temu pa sram in gnus nekako ne moremo “požreti”. Kaj torej narediti, ko se ti že dalj časa dogaja, da se ti mož gnusi (morda niti ne od začetka, ampak šele po poroki, otroku)? Komu se zaupati? Drage dame in gospodje, to je morda sprejemljivo zgolj na kakšnih forumih ali pri psihoterapevtu.

Žalostno je, da ima mnogo žensk, pa tudi moških težave s sramom, ali gnusom v intimnih trajnih odnosih, ki kar ne izgine. “Mož se mi gabi,” “ne prenesem več, da bi se me mož dotaknil”, “spolnost ali že sama misel na spolnost z možem mi je odvratna”. Presenečeni boste, da se to večkrat dogaja tudi v zakonih ali partnerstvih, kjer še vlada ljubezen. Kaj torej narediti v takem primeru? Kar oditi, si najti drugega parnerja, ne glede na to, da si poročen, imaš otroke? Kaj potem narediti, ko se ti tudi v kasnejšem partnerstvu zgodi enako? Beg ni rešitev.

1. Najprej je potrebno ugotoviti ali je občutek odpora, hladnosti v odnosu povezan s tem, Preberi več »

Zakaj je nekatere ljudi tako težko preboleti?

family-law-329569_1280Odločitev enega ali drugega je bil, da je zveze konec. Ponavadi je tistemu, ki je bil zapuščen težje preboleti. A zakaj nekatere ljudi prebolite brez problema, druge pa veliko težje? Pri nekaterih greste že čez nekaj dni, tednov, mesecev naprej, prebolite, pri drugih traja veliko dalj, pri nekaterih celo leta? Bližnji so se se že naveličali vaših pogovorov o tej osebi in pričakujejo, da boste šli že naprej, vi pa nikakor ne morete. Kar nekaj ostaja, stalno razmišljate o tej osebi, morda celo sanjate o njej, zanima vas kako je z njo, z njim.

Kljub temu, da vam je racionalno morda čisto jasno zakaj ste šli z nekom narazen, kljub temu, da ste racionalno razmislili in ugotovili, da niste pravi drug za drugega, si priznali, da vaju druži premalo skupnega. Morda se vam zdi, da ste vse razčistili, izjokali izgubo, šli čez vseh 5 faz prebolevanja, vendar o osebi še vedno razmišljate, jo imate v mislih.

Pomembno je, da veste, Preberi več »