ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Odvisnost od idealiziranih predstav iz romantičnih in pornografskih filmov

Kako se današnje generacije razlikujejo od prejšnjih? Vzorniki današnje generacije so zvezdniki resničnostnih oddaj,pevci in igralci v filmih. Punce na spletu največ iščejo glasbo,trače, romantične filme, resničnostne serije, obleke, ki jih nosijo presuhe manekenke. Torej se tudi njihov svet oblikuje nezavedno po podobah, ki jih videvajo. Fantje na spletu največ igrajo igrice, iščejo novitete glede športa, avtov, tehnologije, gledajo pornografijo. Ponovno se njihov svet hote ali nehote oblikuje po tem kar videvajo vsak dan. Digitalna tehnologija je prinesla poleg zasvojenosti z računalnikom per se, posebej tudi specifične zasvojenosti: z računalniškimi igricami, s pornografijo, ipd. Torej kaj se več-ali-manj dogaja? V preteklosti, ko ni bilo tako dostopne tehnologije, so se lahko ljudje primerjali samo med seboj, ne pa z ljudmi, ki so na naslovnicah revij, v glasbenih videih, v flimih retuširani, olepšani včasih do nerazpoznavnosti. Puncam danes pa se zdi, da morajo biti pravi moški taki, kot so zvezdniki v filmih (romantični, vse razumejo, popolni, a popolnoma neresnični liki), fantje pa pričakujejo, da bodo punce take, kot so igralke v pornografskih filmih, s popolno postavo, velikimi prsmi, brez celulita, ki obvladajo vse položaje v spolnosti. Ko oboji vstopijo v pravo zvezo, jih le ta nikoli ne more zadovoljiti, ne glede pričakovanj punc glede romantike, ne glede pričakovanj fantov v spolnosti in glede postave punc. In obratno. Seveda tudi kakšne punce gledajo preveč pornografije. Vse je dostopno, zastonj. No, ja, ne zastonj. Ima veliko ceno, na naših življenjih. Previsoko. Naše zadovoljstvo v življenju je odvisno od naših pričakovanj. Če so le ta previsoka, smo stalno nezadovoljni. Vedno si želimo več, boljše in lahko zelo na boleč način ugotovimo, da smo predolgo izbirali in da smo ostali sami.

Kaj sem se naučila skozi leta branja tračev, gledanja resničnostih oddaj in romantičnih komedij? Da sosedova trava resnično ni bolj zelena!

Preberi več »

Psihični vzroki pri težavah pri učenju

Veliko učencev, dijakov, študentov ima težave z učenjem, ki niso povezane s splošnimi ali specifičnimi motnjami učenja, npr. nižjimi sposobnostmi ali disleksijo. Kljub temu pa jih psihični vzroki ovirajo pri tem, da bi se preprosto vsak dan usedli, učili in naučili za izpit. Preden se usedejo jih začne dušiti tesnoba, ne počutijo se v pravi kondiciji za učenje, pričnejo pospravljati stanovanje, telovaditi, gledati TV ali celo gredo ven, da vsaj malo omilijo tesnobo, ki jih napade že preden se sploh pričnejo učit. Nekateri študentje gredo celo raje na en čik, džojnt ali pivo, da bi zmanjšali “čudne” občutke. Nekatere preplavijo do te mere, da se pričnejo izogibati učenju ali pa celo dobijo psihosomatske motnje (bolečine v želodcu, glavi, vročina) in imajo resne težave že z obiskovanjem šole, univerze.  Smo res prišli tako daleč, da zaradi preplavljajočih občutkov ne  moremo več normalno funkcionirati, se učiti, naučiti, biti uspešni?

Nekaj tesnobnosti, anksioznosti je normalno skoraj vsak dan (če npr. imaš izpit, si vprašan, morda greš na prvi zmenek) in je celo koristna. T.i. trema nam do določene mere pomaga, da se v dani situaciji bolje odrežemo, kot če ne bi imeli nič treme. Problem nastane, kadar nas ta čutenja nelagodja preplavljajo vsak dan, ob večini običajnih dejavnosti. Takrat lahko govorimo že o pričetku tesnobne motnje, včasih pa pri komu tudi že o začetkih depresivnosti. Odvisno. Če je torej le pri učenju, kje iskati vzroke za take težave in predvsem, kaj nam lahko pomaga?

Preberi več »

Trma pri otroku

Današnja generacija staršev je imela v svoji primarni družini v največjem odstotku še avtoritarno vzgojo  (zelo strogo, represivno vzgojo, brez odstopanj, ki je imela v sebi večkrat nasilje, tudi fizično). Ko danes vzgajamo svoje otroke, ponavadi naredimo eno ali drugo: vzgajamo na enak, podoben način kot naši starši (saj so nas konec koncev dobro vzgojili) ali pa tega ne želimo. V tem primeru je velika nevarnost, da postanemo preveč popustljivi, permisivni. Ker ne želimo biti nasilni in želimo, da bi se otrok počutil ljubljenega, slišanega in ne želimo, da bi predolgo jokal (ker nas boli srce in ker smo sami prevečkrat jokali kot otroci), mu popustimo. S tem mu pošljemo sporočilo: “Če bom dovolj dolgo jokal, bom dobil, kar si želim.” Podoben efekt dosežemo, če starša nista usklajena v vzgoji, t.j. tako imenovana dvotirna vzgoja. Otrok postane razvajenec, saj vsaj pri enem izmed staršev dobi, kar želi. Naredili smo otroka, ki trmari za vsako stvar, joka, kriči, se neprimerno vede in nas preprosto spravlja ob živce!

Kljub temu da si želimo vzgajati drugače, brez nasilja in zastraševanja, nam spodleti, ker nimamo drugega orodja. Za današnjo vzgojo je značilno tudi mehko kaznovanje, ko sicer ne uporabljamo fizičnega kaznovanja, vendar pa za dosego cilja pri otroku pretirano uporabljamo nagrajevanje in kaznovanje. Preveč pogojujemo: “Če boš pojedel kosilo, boš dobil sladico. Če boš priden, te potem peljem v kino. Če se boš grdo obnašal, ti bom vzel mobitel…” S tem ustvarjamo otroka, ki je izgubil lastni interes in ima le še zunanjo motivacijo (kaj bo dobil oz. brez česa bo ostal). Potem se pa sprašujemo zakaj so današnji otroci tako apatični?! Za isti cilj moramo otrokom vedno več obljubljati, hoče vedno več in več, postal je pohlepen, trmast, razvajen. Ko pa čez čas vidimo, da smo izgubili vajeti vzgoje, pa se zatečemo k povzdigovanju glasu, kričanju, celo fizičnemu nasilju ali pa obupamo, kar pač poznamo iz primarne družine.

Kaj torej narediti? Preberi več »

Pravi razlog zakaj zakoni propadajo in rešitev

Mislim, da bi lahko vsak človek zase rekel, da je ob poroki mislil, da bo s tem človekom do konca življenja. Pa vendar se toliko parov loči, v današnjem času se veliko ljudi sploh ne poroči, morda zaradi finančnega razloga, saj so poroke zelo drage, morda ne vidijo pravega smisla v poroki, sploh v času, ko se pomen tradicije, vere zmanjšuje, ko mladi v manjši meri doživljajo poroko kot božji blagoslov njune zveze, ko poroko vidijo zgolj kot papir in (napačno) mislijo, da če se z nekom ne bodo poročili, potem ne bo nepotrebnih stroškov in komplikacij z ločitvijo. Pozabljajo pa, da ko partnerja živita skupaj več kot 3 leta, se jih ob razhodu obravnava skoraj identično, kot če bi bila poročena, sploh če imata skupne investicije. Če pa je tu še otrok, zelo redko pride do “sporazumnega razhoda”, v smislu, da se sama civilizirano uspeta dogovoriti glede delitve premoženja, skrbi in vzgoje glede otrok. Pa čeprav morda na začetku “dobro” kaže, se večina kasneje znajde na sodišču, če ne prej, ko se pojavi nov partner, ko imata različne poglede na vzgojo otrok ipd. in sodniki ali odvetniki vam lahko povedo, kako žalostno je, ko vidijo na sodišču ljudi, ki se ob razpadu zveze prepirajo za “vsako skodelico in krožnik”.

Torej kako ljudje sploh pridejo tja? In zakaj je tega toliko več dandanes? Če povprašate mlade, večini mladih ljudi bi se zdel kot edini relevanten razlog za ločitev, “če te nekdo prevara, ali če je neozdravljiv odvisnik od drog ali alkohola ali pa če te tepe”. Žalostno je, da velikokrat sploh ni to razlog. Preberi več »

Hladnost v odnosu

Zaljubimo se in takrat se zdi, da je naš  partner izpolnitev naših vseh skritih želja. Obeta, da nam bo dal vse tisto, kar smo celo življenje pogrešali, kar smo si od vedno želeli. Vendar, nikakor ne moremo razumeti kaj se je zgodilo, ko čez par let ugotovimo, da sva si preveč različna, da se je “partner spremenil”, da “ljubezni ni več”, da nas partner rani točno tako, kot so nas že vsi poprej in potem se dogajajo zaključki kot “vsi moški so enaki” ali “vse ženske ste iste”… Prišli smo v slepo ulico. Odnos se je ohladil, želimo nekaj dobiti od partnerja, pa nam tega ne da, vse se nam zdi brez veze, ne vidimo več nič lepega.

Kako to? Kako je možno, da se odnos tako spremeni, kako sva se lahko tako odtujila? Seveda se ni partner tako zelo spremenil, (no, seveda se ponavadi na začetku vsakega odnosa veliko bolj trudimo,  bolj kot ponavadi), le vidimo ga čisto dugačnega. Ko smo bili zaljubljeni, nismo videli “pravega” partnerja, videli smo vse tisto, kar smo si želeli, zaljubljenost je stanje, ko se nam vse zdi drugačno kot je v resnici, v resnici smo v drugačnem stanju zavesti; svet se nam zdi lepši, vse se nam zdi mogoče, čutimo se izpolnjene, kot da smo šele s to osebo celi, popolni, da je popolna za nas in za nikogar drugega.

In sedaj, poraz, razočaranje. Hormoni zaljubljenosti so minili in spoznavati smo začeli njegov pravi jaz, prave značilnosti in največkrat nas ravno stvari, ki so nas pri njem privlačile (npr.: jaz sem tako raztresena, on pa je tako organiziran, me pomirja, to potrebujem), začno najbolj motiti (npr.: nikamor noče iti z menoj, ni spontan, ves čas je resen, v najinem odnosu ni veselja, preveč sva si različna, ipd.). Ugotavljamo, da se je partner  “spremenil”, Preberi več »

Neuspeh kot posledica skrbi za starše

Večkrat v življenju se nam zgodi, da smo neuspešni. Zelo uspešni ljudje vam bodo povedali, da je večina večjih uspehov sledila velikemu številu neuspehov. Torej, da je za njimi veliko več neuspehov, kot uspehov. Zato si ne smete pustiti, da vas neuspeh potre.Naj vam bo le življenjska lekcija, kako lahko stvar naredite drugače, da vam bo drugič uspelo.

Praktično vse naše življenjske izkušnje so zgolj lekcije, ki nam pomagajo najti pravo pot na drugačen način. Je pa zelo odvisno od naše življenjske nastrojenosti, kako bomo videli neuspeh in ali nas bo potrl, podrl na tla ali nam bo dal celo večji zagon,  da resnično uspemo. Če pa se nam dogajajo povečini sami neuspehi glede področja,ki nam je pomembno, že dalj časa, potem se je potrebno vprašati: “Kaj v nas tako zelo potrebuje neuspeh, da vse v nas nezavedno potrebuje ta neuspeh?”

Preberi več »

Alkohol in partnerski odnos

V Sloveniji je alkohol prisoten v večji meri kot marsikje drugje, vzroki so kulturno- okoljsko pogojeni, veliko alkohola se prenaša iz roda v rod, kljub temu, da so najbrž skoraj vsi otroci staršev, ki so imeli težave z alkoholom pri sebi prisegli, da ne oni pa že ne bodo odvisni in so videli uničujoče posledice alkohola na starših, sorodnikih, žrtve so bili tudi sami, pa večkrat, če ne prej, v pozni odraslosti, zrelih letih postanejo odvisni.

Hčerka je gledala kako pijan oče spi na kavču, kako bruha, kako je odsoten, kako je mama sama, jezna,  žalostna,  razočarana, vleče cigaret za cigaretom… Sin je gledal kako se mama in oče kregata, celo stepeta, kadar preveč spijeta in si v ljubosumnosti in pijanosti izrekata težke besede, psovke… Oba si prisežeta, da ne bosta kadila, pila, da bosta drugačna. Pa pridejo mladostniške zabave, pa minejo, pridejo otroci, naporno je, začneta se kregati z ženo in kar naenkrat, je kot nalašč tu izhod-  pijača.

Kadar imata ženska ali moški v svoji primarni družini alkohol, npr. očeta, ki je pil, si velikokrat za partnerja najdeta prav tako nekoga, ki je odvisen od alkohola, ali od česa drugega, ali pa celo življenje skrbi, da partner ne bi postal alkoholik in se s tem pretirano osredotoča na to področje. Lahko pa je le vzdušje med njima otopelo, kot bi bil malo pijan.

Ampak takega partnerja si najdemo podzavestno, a z namenom – da  imamo ponovno možnost narediti nekaj drugače, kot v primarni družini, da se otresemo tega vzorca, naredimo nekaj drugače, in nam ga ni več potrebno ponavljati ali našim otrokom. Zavedati se moramo namreč, da kar mi naredimo boljše, če se mi otresemo družinskega vzorca, odrešimo sami sebe in svoje otroke, da se nam ne ponavlja več. Kako se lahko rešimo? Preberi več »

Zakaj se, starejši kot smo, težje zaljubimo?

Se spominjate svoje prve velike ljubezni? Pa druge? Si morda želite ali celo pričakujete, da se boste v naslednjega partnerja zaljubili enako, če ne celo bolj močno? Zelo velika verjetnost je, da se to ne bo zgodilo! Zakaj? Povem vam zelo konkretno zakaj…

Preberi več »

Zakaj me moški vedno zapustijo?

Imate občutek, da se vedno zaljubljate v napačne moške? Take, ki vas vedno le ranijo in zapustijo? Sprašujete se zakaj se vam to dogaja. Morda pa ste v še kar zadovoljujoči zvezi, ampak vas nekaj v vas žene v objem partnerja za katerega čutite, da je težko ulovljiv in/ali da vas je že, ali vas bo še, zapustil. Ampak kaj ko je tukaj, v tem kar imate, tako dolgočasno, tam pa je strast, vznemirjenje, metuljčki, kakšni bi rekli celo ljubezen?

Kako se ozdraviti tega vzorca in zakaj se mi to dogaja? Preberi več »

Odrasti v ljubezni

Kako veš, da si odrasel? Včasih to ni bilo težko. Naredil si srednjo šolo, se zaposlil, se poročil in imel otroke tam do 24.leta. Že pri 18-ih jih je bila večina finančno samostojna in sposobna skrbeti zase. Danes? Pri 25.ih, ko diplomiraš in si najdeš zaposlitev, a še vedno živiš doma? Pri 28.ih, ko si do pred nedavnim živel v najemniškem stanovanju s svojim partnerjem, a si se moral zaradi konca zveze in previsoke najemnine preseliti nazaj domov? Samo začasno, si rečeš. Ja, in to potem traja do 35. leta, včasih celo dalj. Nato eden od staršev huje zboli in seveda boš doma in skrbel zanj. To se je dogajalo tudi v preteklih časih, le da so imeli prej starši več otrok in je večina lahko odšla, eden pa je ponavadi ostal doma in skrbel za starše, danes pa ko prevladujejo edinčki ali dva otroka pa ima to velike posledice za rodnost naroda. Torej? Kdaj odrastemo? Težko je reči. Definicije prestavljajo mejo odraslosti navzgor.

Kaj pa v ljubezni? Kako to, da so se naši predniki lahko zaljubili in ponavadi še s prvo ali največ drugo ljubeznijo poročili v roku krajšem od enega leta, zanosili in ostali skupaj do smrti? Fovš? Malo? Zdi se, da je bilo vse bolj preprosto. Pa najbrž niso bili vsi neskončno zadovoljni z vsemi platmi svojega partnerja in zakona, kot je pogoj danes, če ne se pač ločiš ali greš narazen, ker po prevladujoči verjetnosti, kljub otrokom, niti nisi poročen. Statistično dejstvo je, da se veliko več parov, ki ima otroke razide, če niso poročeni, kot če so. Seveda, v današnjih časih se je tudi iz finančnega vidika težko poročiti, vendar je zadaj tudi še druga dinamika, nezavedna, nek neotipljiv strah pred predanostjo nekomu “za večno”, pa čeprav vaju za večno povezujejo že otroci. Danes se povečini poročamo (oz. začnemo družino) ne s prvim, drugim, morda petim ali celo desetim fantom ali punco s katero smo hodili. Joj, koliko čustvene prtljage se lahko nakopiči skozi vsa ta razmerja, če je ne počistimo za nazaj, in koliko razočaranj, zavrnitev. A hkrati veliko več izkušenj in tudi poznavanja sebe kako funkcioniramo z različnimi tipi partnerjev in česa si od partnerstva resnično želimo, s čim lahko živimo in s čim ne. Vsak človek in zveza nam lahko pove več o tem kakšni smo mi sami, kako delujemo, če le lahko odmislimo obtoževanje partnerjev za njihove napake in se fokusiramo na to, kaj smo mi pridobili v razmerju. Dokler nisi sposoben predelati jeze na bivšega partnerja in odpustiti, tudi nisi sposoben videti pravih namenov zakaj sta bila skupaj. Včasih potrebuješ enega človeka, da ti pomaga na duhovni poti, spet drugega da ti pomaga postati bolj samozavesten,  spet tretjega, da te nauči plesa, ker je tvoj bodoči partner plesalec in da se bosta lahko našla na plesišču.  Močno pa vseeno verjamem, da je boljše za naše otroke, da imamo v povprečju otroke kasneje, saj imamo čas bolj osebnostno zrasti, nekatere vsebine predelati preden oni pridejo v naše življenje in njim potem ni treba nositi nekaterih stvari oz. ponavljati določenih vzorcev iz genaracije v generacijo.

Idealno bi bilo, da bi imeli v življenju zgolj veliko prijateljev s katerimi bi se družili in spoznavali sebe in druge ter se s čim manj ljudmi zapletali … Preberi več »