ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Zakaj me moški vedno zapustijo?

Imate občutek, da se vedno zaljubljate v napačne moške? Take, ki vas vedno le ranijo in zapustijo? Sprašujete se zakaj se vam to dogaja. Morda pa ste v še kar zadovoljujoči zvezi, ampak vas nekaj v vas žene v objem partnerja za katerega čutite, da je težko ulovljiv in/ali da vas je že, ali vas bo še, zapustil. Ampak kaj ko je tukaj, v tem kar imate, tako dolgočasno, tam pa je strast, vznemirjenje, metuljčki, kakšni bi rekli celo ljubezen?

Kako se ozdraviti tega vzorca in zakaj se mi to dogaja? Preberi več »

Odrasti v ljubezni

Kako veš, da si odrasel? Včasih to ni bilo težko. Naredil si srednjo šolo, se zaposlil, se poročil in imel otroke tam do 24.leta. Že pri 18-ih jih je bila večina finančno samostojna in sposobna skrbeti zase. Danes? Pri 25.ih, ko diplomiraš in si najdeš zaposlitev, a še vedno živiš doma? Pri 28.ih, ko si do pred nedavnim živel v najemniškem stanovanju s svojim partnerjem, a si se moral zaradi konca zveze in previsoke najemnine preseliti nazaj domov? Samo začasno, si rečeš. Ja, in to potem traja do 35. leta, včasih celo dalj. Nato eden od staršev huje zboli in seveda boš doma in skrbel zanj. To se je dogajalo tudi v preteklih časih, le da so imeli prej starši več otrok in je večina lahko odšla, eden pa je ponavadi ostal doma in skrbel za starše, danes pa ko prevladujejo edinčki ali dva otroka pa ima to velike posledice za rodnost naroda. Torej? Kdaj odrastemo? Težko je reči. Definicije prestavljajo mejo odraslosti navzgor.

Kaj pa v ljubezni? Kako to, da so se naši predniki lahko zaljubili in ponavadi še s prvo ali največ drugo ljubeznijo poročili v roku krajšem od enega leta, zanosili in ostali skupaj do smrti? Fovš? Malo? Zdi se, da je bilo vse bolj preprosto. Pa najbrž niso bili vsi neskončno zadovoljni z vsemi platmi svojega partnerja in zakona, kot je pogoj danes, če ne se pač ločiš ali greš narazen, ker po prevladujoči verjetnosti, kljub otrokom, niti nisi poročen. Statistično dejstvo je, da se veliko več parov, ki ima otroke razide, če niso poročeni, kot če so. Seveda, v današnjih časih se je tudi iz finančnega vidika težko poročiti, vendar je zadaj tudi še druga dinamika, nezavedna, nek neotipljiv strah pred predanostjo nekomu “za večno”, pa čeprav vaju za večno povezujejo že otroci. Danes se povečini poročamo (oz. začnemo družino) ne s prvim, drugim, morda petim ali celo desetim fantom ali punco s katero smo hodili. Joj, koliko čustvene prtljage se lahko nakopiči skozi vsa ta razmerja, če je ne počistimo za nazaj, in koliko razočaranj, zavrnitev. A hkrati veliko več izkušenj in tudi poznavanja sebe kako funkcioniramo z različnimi tipi partnerjev in česa si od partnerstva resnično želimo, s čim lahko živimo in s čim ne. Vsak človek in zveza nam lahko pove več o tem kakšni smo mi sami, kako delujemo, če le lahko odmislimo obtoževanje partnerjev za njihove napake in se fokusiramo na to, kaj smo mi pridobili v razmerju. Dokler nisi sposoben predelati jeze na bivšega partnerja in odpustiti, tudi nisi sposoben videti pravih namenov zakaj sta bila skupaj. Včasih potrebuješ enega človeka, da ti pomaga na duhovni poti, spet drugega da ti pomaga postati bolj samozavesten,  spet tretjega, da te nauči plesa, ker je tvoj bodoči partner plesalec in da se bosta lahko našla na plesišču.  Močno pa vseeno verjamem, da je boljše za naše otroke, da imamo v povprečju otroke kasneje, saj imamo čas bolj osebnostno zrasti, nekatere vsebine predelati preden oni pridejo v naše življenje in njim potem ni treba nositi nekaterih stvari oz. ponavljati določenih vzorcev iz genaracije v generacijo.

Idealno bi bilo, da bi imeli v življenju zgolj veliko prijateljev s katerimi bi se družili in spoznavali sebe in druge ter se s čim manj ljudmi zapletali … Preberi več »