ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Družina in partnerstvo

Eksploziven trmast otrok

Vedno več prijateljic se mi zaupa, da so njihovi otroci trmasti, eksplozivni, impulzivni in da pogosto njihovi izpadi prerastejo vse okvire. Da kričijo, ko jim kaj ne uspe, da mečejo stvari, razbijajo, zmečkajo, da se ne morejo obvladati.

Kaj lahko starši naredimo ob takšnih izbruhih?

1. Zavedati se moramo, da je trma, togota naraven odziv otroka, ki ne zna drugače pokazati svojih čustev in jih z besedami opisati. To je normalno pri 1,5-3h let (kasneje bi pa morali otroci že obvladovati svoje izbruhe). Takrat otroka ali stisnemo k sebi, ga umirimo, ko umirimo sebe, saj včasih niti sam ne razume kaj se mu dogaja, rečemo NE (in se ne pogovarjamo veliko) ali mirno odnesimo stran.

2. Otrokov razvoj gre od tega, da lahko le z jokom in kričanjem “pove” kako hudo mu je, kako je jezen, žalosten, razočaran. Na nas starših je, da mu, ko lahko razume, torej od nekje 2h let naprej (ali tudi prej) pomagamo k razumevanju teh čustev in ne da ga samo utišamo in umirimo. Torej ne rečemo le: “Daj no, pomir se,” ampak najprej damo vedeti, da smo PREPOZNALI NJEGOVA ČUSTVA- recimo rajše: “Kako si pa ti zdajle jezen, a? Ni ti uspelo, pa tako si se trudil,…pridi bova skupaj popravila”…Pomagajmo mu, z njim skupaj pospravimo, popravimo in večkrat, ko bomo to ponavljali, bolj se bo otrok počutil, da ga SLIŠIMO, RAZUMEMO in prej bo nehal kričati in bo enkrat že sam rekel:”Mami, kako sem jezen….”

Če pa ga ne bomo slišali in razumeli v njegovi jezi, razočaranju, togoti, bo postajal vedno bolj glasen, sploh če ga bomo želeli utišati. Preberi več »

Zakaj ponavadi najlepše ženske ostanejo samske?

Zanimiv fenomen zadnja leta je, da je vedno več samskih ljudi- v ZDA je že več kot 50 % samskih odraslih ljudi in v Sloveniji tudi že skoraj pol! (torej nikoli vezanih, ločenih ali ovdovelih). Torej naj ne bi bil problem najti nekoga zase? Right? Wrong!

Okrog sebe opažam, tudi to, da ponavadi najlepše ženske ostanejo samske ali so v takšnih in drugačnih zvezah iz katerih se ne razvije nič trajnega, hitreje se ločijo. In s tem, da so te ženske tudi zelo prijetne, zabavne, inteligentne. Ko tako opazujem svet okrog sebe, vidim, da je zelo veliko mojih prijateljic, ki morda niso lepotice ena A klase, povprečne, morda celo sive miške, skoraj po pravilu poročene, z otroki, oz. vsaj večina izmed njih je, ko pa pogledam tiste, ki so bile najbolj zaželene, oblegane v OŠ, srednji šoli… pa so same.

Zakaj?

Je morda stvar v preveliki izbirčnosti? Ali pa so se stvari tako drastično spremenile, da je zelo težko dobiti moškega, ki se bo ustalil, poročil in živel celo življenje z eno žensko? No, glede slednjega je vedno več dokazov.

Preberi več »

Kako sem po porodu shujšala 22 kg

Večina žensk se po porodu obremenjuje z odvečno težo. Nekaj časa se je kar težko sprijazniti, da tudi po porodu še kar dolgo časa telo ne pride nazaj v normalno stanje in še kar nekaj mesecev moramo nositi nosečniška oblačila. V trebuhu imamo kar veliko kroglo, maternico, ki se počasi krči na normalno velikost in (seveda odvisno od pridobljene teže) tudi še veliko maščobe okrog, tako da je bil moj občutek kot da to ni moje telo, bila sem razočarana. Hvalabogu sem imela ob sebi moža, ki mi je stalno dopovedoval, da me ima rad v vseh oblikah, tako mi je bilo malo lažje. Tekom nosečnosti sem namreč pridobila kar 22 kg, predvsem zato, ker sem imela potrebo vsake 2 uri jesti, tudi zato, ker bi drugače imela občutek slabosti in šibkosti. Ginekologinja mi ni nič rekla, da sem se preveč zredila, morda zato, ker drugače nisem imela težav s kilogrami in bila sem zdrava (nisem imela ne nosečniške sladkorne ne nič). Zelo pa mi je pasala tudi čokalada v vseh oblikah. Vesela sem bila tudi klistirja pred porodom, da sem se vse te svoje razvade znebila 😉 Katere so torej najučinkovitejše oblike izgube poporodne teže? In niso to, kar morda mislite:

1. Dojenje– s pomočjo dojenja se maternica najhitreje krči, kar morda malo zaboli v začetku, potem pa paše in sploh lepo je, ko opazuješ svoj trebušček 😉 pa še za otročka je to najboljša in najbolj hranljiva in ustrezna hrana,

2. Vaje za medenične mišice; že v porodnišnici dobite zloženko z vajami stiskanja medeničnih mišic in vam jih tudi obrazložijo, treba pa je pravilno in redno vaditi vsak dan. Nekaj truda je potrebnega, da začutiš in vadiš prave mišice, a se splača, tudi zato, ker utrjuješ medenične mišice, zaradi katerih je tudi spolnost potem boljša 😉

3. Nosila sem poseben steznik za trebuh po porodu, ki mi je pomagal tudi pri dvigovanju dojenčka in drugih stvari, in moj trebuh se je tako in z vajami za globokoležeče trebušne in medenične mišice, povrnile nazaj v prejšnje stanje.

4. Smoothiji, kar se tiče prehrane pa sem med dojenjem jedla malo več, pila pa sploh več, da dobiš dovolj hrane zase in da imaš dovolj mleka za dojenje, drugače pa sem (in moja malčka tudi!) zelo oboževala smoothije, najrajši sadne zjutraj (jabolko in banana, ali pa kakšne gozdne sadeže…) in popoldan zelenjavne (najraje sem imela špinačo z avokadom, suhimi slivami in kivijem). Mnjami- hitro pripravljeno in hitro popito 😉 res je pa tudi, da ko malček že uživa drugo hrano, imaš zelo malo časa, da ješ z njim. Najprej pripraviš kosilo, nato mu daješ hrano po žlički, potem je pa že zelo zaspan in ga rabiš hitro uspavat, da ti ne zaspi za mizo. Takrat jes bolj malo, največkrat kar ostane od njega, kar je tudi dobro za hujšanje 😉

5. Vozičkanje: priporočam veliko sprehodov, ne samo v sončku, tudi pozimi (razen v megli in dežju odsvetujem), zaradi rekreacije, pa tudi zato, ker je kričanje in jok otroka v stanovanju veliko bolj težko poslušati in je veliko bolj glasno, kot zunaj, kjer se zvok kar izgubi 😉 poleg tega obstajajo vadbe z vozičkom, kjer lahko vadite z drugimi mamicami, oblikujete svojo postavo in pridobite še kakšno prijateljico.

Se boste vprašali- kaj pa druge oblike vadbe? Ne začnite prekmalu! Poznam kar nekaj prijateljic, ki imajo zelo velike težave z raztegnjenimi trebušnimi mišicami in ohlapnim trebuhom še več let po porodu. Tudi zdravniki v porodnišnici odsvetujejo vadbo kmalu po porodu, ker se morajo tudi mišice povrniti nazaj v svojo obliko in če jih obrmenjujemo preveč prekmalu, ostanejo raztegnjene. Koliko časa je trajalo? Malo več kot 9 mesecev, kolikor so se raztegovale, približno slabo eno leto. Vendar je pomembno, da se ne obremenjujemo preveč, naj si telo vzame svoje čas.  Za redno vadbo, sploh tek in podobno, bo dovolj časa po tem času.

Srečno in lepo prvo leto z novim družinskim članom vam želim!

Je mogoče spremeniti maminega sinčka?

Mamin sinček je lahko zelo navezan na mamo, se slišita celo velikokrat na dan, a ni nujno da se razumeta. Značilno za njih pa je, da jih je mama uporabljala za zadovoljitev lastnih potreb po občutku ljubljenosti, cenjenosti, ponavadi ker tega ni bilo v odnosu z možem ali pa je bolj varno to iskati pri lastnem otroku. Občutek je, da ga je mama skoraj živega požrla, vedno ji je v vsem ustregel, a njemu je pustila le drobtinice- ni ga znala zares ljubiti. In zdaj ga je strah tega ob vsaki novi ženski, da ga bo izkoristila in večina ga. Zato ne zaupa, je poln strahov in se ne sprosti, morda le ob nekaj kozarčkih in takrat zažari, a potem se spet umakne v svojo luknjo, postane servilen in čaka na ljubezen tokrat partnerke, a v sebi je tako besen in samo meri koliko da on in koliko dobi nazaj. Vedno v sebi jezen, a potlači svojo jezo, se umakne, ker se ne zna in noče jezit, kot se tudi na mamo ni upal, da ne bi izgubil še tisto malo možnosti za ljubezen in priznanje. V odnosu s partnerko pa ni popolnoma predan, zato ni strasti, veje hlad in še vedno ima toliko slabe vesti in občutka uslužnosti do mame, da se ji ne uspe postaviti po robu in se od nje ločiti vsaj toliko, da bi lahko zaživel novo skupnost, svojo družino. Vse zveze mu propadajo, kot nalašč. Seveda saj se ni predal. Če se zveza že obdrži, pa se tašča in snaha kar naprej kregata, sin pa noče narediti temu konec. Ker samo on lahko naredi temu konec, ker se itak kregata samo zaradi njega in zato, da predvsem tašča preverja, če je še vedno v njenem “kotu”, na njeni strani.

Torej ali se lahko spremenijo. Sami od sebe ne. Ljubeča žena, ki ne kritizira toliko, ampak ga bolj vodi k temu, da bo zgoraj napisane stvari sam dognal, pa ima šanso. Ker najprej se mora odločiti za svojo novo družino in se odločiti postaviti se na ženino stran, včasih se tudi postaviti kontra mami. Ja, vem, ni lahko, a je nujno. Večina takih moških hočejo “biti Švica” in se ne umešavati, pustiti da mama in žena sami rešujeta “svoje težave”, a dragi moji te težave so samo zaradi vas! Nato mora priti nazaj do svoje energije, nehati biti žrtev, zavedati se da si kljub ranjenosti želi biti ljubljen in ljubiti v polnosti. Tudi žena je po vsej verjetnosti iz družine, kjer ljubezni niso znali kazati (drugače kot npr. s popolno servilnostjo, ustrežljivostjo, deli). Ko mož preneha biti v vsem ustrežljiv in postane bolj samostojen, neodvisen, se preneha toliko bati in prične bolj skrbeti sam zase, je najprej to velika grožnja partnerki, ki se boji te spremembe in da bo odšel stran. Naloga žene je, da mu vedno zagotavlja, da ga ne ljubi samo zaradi njegove pretirane ustrežljivosti, da je s tem,ko bo poskrbel zase ne bo izgubil in mu dovoliti, da se kdaj tudi jezi nanjo. S tem bo postal bolj živ, pristen.

Ta pot ni lahka, a partnerjema kasneje, če zdržita, obljublja povrnjeno strast, nov začetek v odnosu in zavest, da si oba zaslužita drugačen in ljubeč odnos.

Ali je življenje postalo pretežko,da bi imeli otroke?

Govorim o dveh stvareh:

-ali je življenje preveč stresno,da bi si sploh želeli otroke

-in smo jih sploh še sposobni delati? Veliko je ljudi,ki jih ne morejo imeti,pa ne samo žensk,ki ne morejo zanositi,tudi moških,ki imajo težave z neplodnostjo.

V preteklosti je bilo normalno,da si se po končani šoli zaposlil,našel partnerja,se poročil,imel otroke. Zdaj imamo več izbire- življenjski stili so bolj raznoliki,sprejemljivi,socialni pritisk je manj močan,kot v preteklosti. Današnje službe po večini zavzemajo večji del dneva- v preteklosti se je tipično delalo od 6ih-14h,kar vprašajte babice, danes pa je srečen tisti,ki je pred 17.uro doma. Torej imamo veliko manj časa za domača opravila in za otroke. Pritiski v službah so veliki,delo povečini nosimo domov. Poznam kar nekaj prijateljic, ki so stare 34 in več, pa si težko predstavljajo imeti otroke, ker so že zdaj tako utrujene,ali si časovno to težko predstavljajo- saj jih večino dneva ni doma! in jih odlagajo- na kdaj? Ko bodo stare 40? Bo takrat kaj boljše? Bo življenje bolj umirjeno? Dvomim. Tempo bo enak,če ne hujši. A mi bomo starejši, imeli bomo še manj energije in zmožnosti, da bomo imeli in vzgajali otroke. Na žalost pa se že kmalu po 30. letu močno poveča možnost za downov sindrom pri otroku in močno zniža plodnost (sploh za prvega otroka, sem bila sama kar šokirana, ko mi je ginekologinja predočila graf 🙁

Velilokrat se po službi in večkrat še dodatnih izobraževanjih zvečer težko sprostimo,naša telesa so izmučena. Nosečnost pa ni nujna funkcija,je “luksuz telesa”,ki mora biti vsaj približno funkcionalno, zdravo, sproščeno, da do zanositve in nato donositve sploh pride. Kako torej to,da so naša telesa manj sposobna, kot v preteklosti? Kakor vemo so imeli v preteklosti bolj težaška fizična dela, več opravil je bilo ročnih in veliko bolj dolgotrajnih, kot danes. Od kod torej toliko stresa? Gre za pritisk prevelikih pričakovanj na vseh področjih življenja. V preteklosti se ni pričakovalo, da bo žena tudi študirala, dosegala odlične karierne dosežke in poleg tega bila izvrstna gospodinja, mama, vzgojiteljica, ljubimka.. vse v enem. Že zaradi študija in kariere se starost ob prvem otroku močno zamakne v poznejšo starost (takrat pa lahko imamo veliko več težav z zanositvijo). Ob vsem tem pa mora seveda še vzdrževati lepo telo, torej veliko telovaditi, se odrekati in se lepo oblačiti. Zanimivo ne, kako so se pričakovanja iz nekaterih področij preselila na druga. Stresa pa je še vedno veliko. Ključna sposobnost za preživetje v današnjih časih je tako poleg dobre organiziranosti in postavljanja prioritet, tudi odpravljanje oz. vsaj zmanjševanje vsakodnevnega stresa. Sposobnost, ki je veliko ljudi  še ni razvilo. S tem je povezano tudi tako veliko zgodnjih srčnih kapi, rak in veliko drugih bolezni. Glavobol velikokrat dejansko pomeni: da imamo preveč stvari v (na) glavi. Težko se sprostimo, ker imamo še toliko stvari za narest in jih ne smemo pozabiti! Zato jaz pišem in si zapisujem kaj moram še vse narediti. Ja, pametni pišejo 😉 (pa čeprav potem velikokrat ne najdem kakšnega listka ali zapisa 😉 ampak vsaj zvečer grem lahko mirno spat in mi ni treba imeti vse v glavi, ker imam na papirju.

Na žalost se zaradi stresa lahko posledično zgodi tudi splav. Zato je zelo ključno za tiste, ki želijo zanositi in nosečnice, da se najprej naučijo prepoznavati kdaj so pod stresom in kako stres “stresti s telesa ven”. Obstaja veliko tehnik: jutranje sproščanje ob meditaciji, molitvi, mirni glasbi. Več o tehnikah sprostitve in o tem kako pomembno je, da se pretirano ne trudimo biti popolni (in kako naš perfekcionizem zelo slabo vpliva na naše otroke) in kako si vsak dan odpustiti, pa v naslednji objavi. Za zdaj samo nasvet: vsak večer si recite: Naredila sem kar je bilo v moji moči, jutri je nov dan. In to je dovolj dobro!

Kaj moški zares hočejo od žensk?

Ženske mislimo, da vemo kaj moški resnično želijo od ženske in kakšne ženske so jim všeč, vendar včasih mislimo napačno. Tukaj je nekaj točk za katere so moški dejali, da si jih želijo od žensk:

1. želimo si vaše pohvale, da nam daste priznanje, da smo pravi moški in da nas potrebujete (čeprav vemo, da v bistvu večino stvari zmorete same 😉 in pa da nas kdaj pocrkljate z zajtrkom (ali še čem) v postelji 😉

2. želimo žensko, ki je pripravljena preizkušati nove stvari z nami in sama,

3. ki zna biti sproščena in ne pritiska na nas, saj ima svoje razburljivo življenje, sledi svojim strastem, hobijem in ne čaka vedno na nas,

4. žensko, ki me bo podpirala v mojih prizadevanjih in me znala potolažiti, kadar mi ne bo uspelo,

5. samozavestno žensko, ki vseeno zna biti nežna in ženska in meni prepušča, da sem močen. Če si namreč ob sebi želite močnega moškega, potem vedite, da boste morale kdaj tudi popustiti.

6. želimo si iskrenosti in odprtosti v odnosu, povejte nam kaj si želite na sexy, zapeljiv način.

Pravijo, da ženska, ki pri pogovoru bolj uporablja obrazno mimiko (da pomežikne, premakne obrvi, se nagajivo nasmeje, grize ustnice, ipd.) med pogovorom, deluje bolj samozavestno in sexy in ima torej več šans 😉

Pa veliko sreče in ljubezni želim!

Kako odpraviti ljubosumje med otrokoma?

Starejši otrok odrine mlajšega, kadar nas ni zraven ga udari ali ugrizne, kadar mlajšega otroka dojimo drugi zahteva našo pozornost…ljubosumnost med otroci…kaj lahko sploh naredimo? Je to nujno, razvojno, odvisno ali neodvisno od našega ravnanja z njimi?

Čeprav bi moralo v teoriji biti drugače, je v praksi tako, da je izjemno težko enako ljubiti vse svoje otroke in ne delati razlik med njimi, saj so le različnega karakterja. Nekateri so bolj mirni, drugi reagirajo bolj burno, z nekaterimi smo si bolj podobni, z drugimi se veliko bolj razlikujemo. Z nekaterimi otroki smo bolj umirjeni in je pot lažja, z drugimi težja, odvisno je tudi v kakšnem življenjskem obdobju smo sami. Tako lahko npr. poporodna depresija vpliva na to, da mama ne morem, morda tudi kasneje ne, vzpostaviti zares povezanega in ljubečega odnosa s tem otrokom. Morda smo imeli prvega otroka prekmalu in še nismo bili pripravljeni nanj in smo se šele z drugim otrokom počutili dovolj pripravljene za starševstvo ali celo šele tedaj uživali v starševstvu. Otrok, ki je bil prej edinec, deležen vse pozornosti, zdaj pa ima večino pozornosti novorojenček, bo imel lahko zelo dolgo občutek krivice. Vse to vpliva na naš odnos z otrokom in seveda otroci to čutijo.

Kaj lahko torej naredimo, ko se začno izbruhi ljubosumja?

1. Potrebno je razumeti, da je normalno, da se otrok tako počuti in je povsem razumljivo. Tudi ga ne poskušajmo prepričevati, da ni jezen na bratca/sestrico, da ga ima rad. Otroku povejmo, da vemo, da je jezen, ampak ko je bil on majhen, je tudi potreboval več pozornosti, kar ne pomeni, da imamo njega manj radi. Otroci v tem obdobju svoja čustva tudi doživljajo veliko bolj neobvladljivo in silovito, poleg vsega pa jih še ne razumejo. Potrebujejo nas, da jim jih razložimo in jih pomirimo tako, da smo tudi mi čimbolj mirni ob njegovem izbruhu. Šele umirjen starš lahko umiri razburjenega otroka.

2. Pomembno je tudi, da poskušamo starejšega otroka čimveč vključevati,

Preberi več »

Kaj je vzrok, da se vaš moški ali ženska noče poročiti?

Kaj bi bil pravi  razlog za današnji trend ne-poročanja? Večina jih bo rekla, da jim papir ni pomemben…upor proti tradiciji, pričakovanjem staršev? Ampak zadaj se skriva več drugih pravih razlogov. Eno izmed dejstev je, da je v današnjih časih praktično nemogoče se in poročiti in odplačevati kredit za stanovanje ali hišo, pa še avto, ipd. Dobro, na drugi strani je res, da smo malce tudi razvajeni. Naši starši so se zaradi hiše ali stanovanja pač odpovedali vsakoletnemu dopustu in so se šli raje kopat v Savo 😉 danes pa čutimo, da seveda MORAMO vsako leto it na morje ali v planine na dopust in seveda pozimi smučat, občutek imamo, da nam PRIPADA, DA S TEM SKRBIMO ZA LASTNO SREČO. Če torej hočemo imeti vse, zakaj torej tako lahko rečemo NE poroki? In zakaj se po drugi strani geji tako borijo, da pa bi se lahko poročali? Zakaj taka nesoglasja? Zakaj je nekomu to tako pomembno, da se s tem ukvarja vsak dan- organizira proteste, o tem piše, piše dopise na občine, v parlament, drugim pa to ni nič pomembno?Kako to, da moje prijateljice, ki so mi še pred par leti govorile kako se želijo poročiti in kako jim je to pomembno, sedaj zatrjujejo, da to sploh ni pomembno?

Preberi več »

Kaj narediti ob trmi, kričanju, joku otroka?

3_maj2011 045gMnogo staršev ne ve kaj narediti, če njihov otrok pretirano joka ali ima večkrat trmaste izbruhe. Seveda se (skoraj) vsakemu staršu zdi, da je njegov otrok preveč trmast. Sploh v obdobju okrog drugega leta otrokovega življenja. Američani imajo kar izraz za to obdobje: “terrible twos” (kar pomeni nekaj takega kot grozno drugo leto), škoda da mi nimamo takega izraza, ker bi definitivno pomagal več staršem, da razumejo, da je to razvojno pogojeno in bi bili bolj tolerantni in razumevajoči, ko je njihov otrok v tej fazi. To je obdobje, ko otrok ne razume lastnih čustev, ki jih dojema kot nekaj neobvladljivega. Z njimi (še) ne zna ravnati. Zato je zelo pomembno, da v tem obdobju dobi čimveč podpore in pomoči, da se bo ta čutenja naučil obladovati.

Problem nastane, ker smo starši bombardirani z vseh strani kaj je dobro in kaj ni dobro početi. Ko npr. navajamo otroka, da prespi celo noč, pravijo npr. naši starši ali tašča, soseda, da ga moramo pustiti jokati celo noč, pa se bo že navadil. Raziskave kažejo, da se otrok nauči svoja čustva obvladovati in ravna ustrezno, kadar so starši v obdobju dojenčka uslišali torej mu dali jesti, ko je bil lačen, ga potolažili čimprej, ko je jokal, ipd. Tak otrok bo postal varno navezan na starše- počutil se bo varnega, slišanega in lažje bo reguliral svoja čutenja. Ne-varno navezan otrok pa se ne bo počutil varnega in bo preveč jokal, kričal, tudi kasneje, po obdobju trme, ki naj bi trajala nekje do 3., 4. leta starosti otroka.  Seveda si vsi želimo otroke, ki bodo znali sebe umiriti, ki ne bodo glasni, jokavi, toda kako to doseči? Tukaj je zbranih 5 nasvetov in še en dodaten, če ostali odpovejo 😉

Preberi več »

Gnus, odpor, hladnost v odnosu

Ljudje poznamo in izražamo velik spekter čustev, od veselja, do jeze, žalosti, strahu, sramu in gnusa. Sploh zadnji trije so v naši družbi težko sprejeti, če se izražajo v socialnih situacijah. Ljudje bi “morali” biti pogumni, neustrašni, veseli. Kadar kdo, sploh v moški družbi, prizna, da ga je česa strah ali pa da je žalosten, ponavadi “kasira” salve posmeha. Jeza je že veliko bolj sprejemljiva med fanti. Znanec, ki se ločuje je tako jezen na ženo, da bo dobil najboljšega odvetnika in ji “vzel vse, kar ima”, rajši, kot da bi priznal sebi razočaranje, žalost, sram, morda celo lastno soodgovornost za nastalo situacijo. Pri ženskah je boljše; lahko smo žalostne, manj sprejemljivo – jezne, lahko priznamo lasten strah. Kljub temu pa sram in gnus nekako ne moremo “požreti”. Kaj torej narediti, ko se ti že dalj časa dogaja, da se ti mož gnusi (morda niti ne od začetka, ampak šele po poroki, otroku)? Komu se zaupati? Drage dame in gospodje, to je morda sprejemljivo zgolj na kakšnih forumih ali pri psihoterapevtu.

Žalostno je, da ima mnogo žensk, pa tudi moških težave s sramom, ali gnusom v intimnih trajnih odnosih, ki kar ne izgine. “Mož se mi gabi,” “ne prenesem več, da bi se me mož dotaknil”, “spolnost ali že sama misel na spolnost z možem mi je odvratna”. Presenečeni boste, da se to večkrat dogaja tudi v zakonih ali partnerstvih, kjer še vlada ljubezen. Kaj torej narediti v takem primeru? Kar oditi, si najti drugega parnerja, ne glede na to, da si poročen, imaš otroke? Kaj potem narediti, ko se ti tudi v kasnejšem partnerstvu zgodi enako? Beg ni rešitev.

1. Najprej je potrebno ugotoviti ali je občutek odpora, hladnosti v odnosu povezan s tem, Preberi več »