ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Zdravje

Sta samo še starša in ne partnerja?

Se vam tudi dogaja… ste sredi življenja, morda z enim ali dvema (ali več) otroki, obstali nekje med naporno službo, ukvarjanjem z otroki, gradnjo oz.opremljanjem, pospravljanjem stanovanja in…se s partnerjem samo še kregata?

Postala sta utrujena, jezna in naveličana verzija sebe, ujeta v hiter tempo življenja in težko najdeta kaj časa zase ali za vaju? Saj so vsi na istem, se tolažite. Saj ne morem drugače. Nimam časa zase!

Življenje v ravnovesju se zdi zdaj skoraj nemogoče. Kaj naj bi to sploh bilo? Vsaj približno bi morale biti zadovoljene naslednje potrebe:

  1. ČAS ZASE IN ZA SVOJE HOBIJE: potrebno je poskrbeti zase; da se lahko umirimo, malo umaknemo od vseh (pa ne na WC ali pred računalnik…morda na kakšno svojo aktivnost, šport, hobi, ki nas napolnjuje, na sprehod, v naravo, čas zase ob knjigi, ali ob babjem čveku 😉
  2. ČAS ZA PARTNERSTVO: za odnos s partnerjem, odhod na zmenke,
  3. ČAS ZA OTROKE: za sproščeno druženje z otroki, ne samo delo za šolo in priganjanje naj pospravijo sobo :S
  4. ČAS ZA SVOJO DELO oz. KARIERO; da lahko poskrbimo za prihodek, prispevamo v družinski proračun, razvijamo svoje talente, dosegamo svoje cilje.

Kako to, da v teoriji vse to vemo, pa vseeno tega ne delamo? Skoraj vsaka mamica, ki jo sprečam, nima časa zase, kaj šele za kakšne zmenke v dvoje! Pa čeprav opažajo, da se s partnerjem odtujujeta?

Odgovarjajo, da samo še delajo, razvažajo otroke na aktivnosti, pospravljajo, da nimajo dovolj pomoči s strani moških, ali so sploh odsotni…Sploh se nimajo časa niti sprostiti, za 5 minut zjutraj se pocrkljati s partnerjem ali otroki in mirno začeti dan. Ves čas v stresu, v naglici, živčne, kričijo na otroke, otroci so posledično vedno bolj jokavi, razdraženi, starše dojemajo le še kot kričeče tujce…kakšno življenje je to? Bolj životarjenje.

Vsak si MORA vzeti kdaj čas zase. Da se napolni, umiri. Šele, ko smo sami mirni, se umirijo tudi naši otroci. Ženske mi rečejo, da imajo slabo vest prositi taščo ali mamo za pazit otroke, če ni ravno nujno, pa čeprav imajo same že migrene zaradi obrmenjenosti, pa čeprav je zakon samo še kreg! A to ni NUJNO?

Drage dame, DA, NUJNO JE! Preden pride do nepotrebnih ločitev, hudih zdravstvenih težav in še večjih težav z otroki.

Razumem. Jezne ste, ker čakate, da bo najprej partner kaj naredil za to! Da bo opazil vaše razdajanje, da vas bo razvajal. Partner pa dela cele dneve, pa še gradi hišo ali umika pred računalnik, TV, v bar, na fitnes…No, drage dame…dejstvo je, da so moški res glava družine, a ženske smo vrat in smo tiste, ki usmerjamo glavo. Vsaj začnimo, saj točno vemo, kaj potrebujemo (pst, moški nam pač ne znajo brati misli, v nasprotju z vsesplošnim (napačnim!) prepričanjem žensk 😉 in usmerimo življenje naše družine spet na pravo pot. Saj bodo moški tudi dali pobudo, le malce spodbude in vzora potrebujejo…ter občutek, da nam je lahko spet luštno skupaj.

Da nismo le mama in oče, ampak tudi mož in žena, partnerja. Stanovanje bomo lahko pospravljali kasneje. Ena ločena gospa mi je zaupala: “Ko bi vsaj manj gospodinjila in se večkrat uredila za mojega moža in šla ven z njim, potem bi bile stvari gotovo drugačne!”

Obudimo naše iskrice z občasnim zmenkom v dvoje. A takrat so otroci prepovedana tema! 😉 sva le jaz in moj mož in morda kozarček čaja ali (kuhanega) vinčka ob Ljubljanici, ali ob večerji, morda na plesu, koncertu… kar vaju prebuja in obudita spomine na tista prva zaljubljena leta 😉

Kako sem po porodu shujšala 22 kg

Večina žensk se po porodu obremenjuje z odvečno težo. Nekaj časa se je kar težko sprijazniti, da tudi po porodu še kar dolgo časa telo ne pride nazaj v normalno stanje in še kar nekaj mesecev moramo nositi nosečniška oblačila. V trebuhu imamo kar veliko kroglo, maternico, ki se počasi krči na normalno velikost in (seveda odvisno od pridobljene teže) tudi še veliko maščobe okrog, tako da je bil moj občutek kot da to ni moje telo, bila sem razočarana. Hvalabogu sem imela ob sebi moža, ki mi je stalno dopovedoval, da me ima rad v vseh oblikah, tako mi je bilo malo lažje. Tekom nosečnosti sem namreč pridobila kar 22 kg, predvsem zato, ker sem imela potrebo vsake 2 uri jesti, tudi zato, ker bi drugače imela občutek slabosti in šibkosti. Ginekologinja mi ni nič rekla, da sem se preveč zredila, morda zato, ker drugače nisem imela težav s kilogrami in bila sem zdrava (nisem imela ne nosečniške sladkorne ne nič). Zelo pa mi je pasala tudi čokalada v vseh oblikah. Vesela sem bila tudi klistirja pred porodom, da sem se vse te svoje razvade znebila 😉 Katere so torej najučinkovitejše oblike izgube poporodne teže? In niso to, kar morda mislite:

1. Dojenje– s pomočjo dojenja se maternica najhitreje krči, kar morda malo zaboli v začetku, potem pa paše in sploh lepo je, ko opazuješ svoj trebušček 😉 pa še za otročka je to najboljša in najbolj hranljiva in ustrezna hrana,

2. Vaje za medenične mišice; že v porodnišnici dobite zloženko z vajami stiskanja medeničnih mišic in vam jih tudi obrazložijo, treba pa je pravilno in redno vaditi vsak dan. Nekaj truda je potrebnega, da začutiš in vadiš prave mišice, a se splača, tudi zato, ker utrjuješ medenične mišice, zaradi katerih je tudi spolnost potem boljša 😉

3. Nosila sem poseben steznik za trebuh po porodu, ki mi je pomagal tudi pri dvigovanju dojenčka in drugih stvari, in moj trebuh se je tako in z vajami za globokoležeče trebušne in medenične mišice, povrnile nazaj v prejšnje stanje.

4. Smoothiji, kar se tiče prehrane pa sem med dojenjem jedla malo več, pila pa sploh več, da dobiš dovolj hrane zase in da imaš dovolj mleka za dojenje, drugače pa sem (in moja malčka tudi!) zelo oboževala smoothije, najrajši sadne zjutraj (jabolko in banana, ali pa kakšne gozdne sadeže…) in popoldan zelenjavne (najraje sem imela špinačo z avokadom, suhimi slivami in kivijem). Mnjami- hitro pripravljeno in hitro popito 😉 res je pa tudi, da ko malček že uživa drugo hrano, imaš zelo malo časa, da ješ z njim. Najprej pripraviš kosilo, nato mu daješ hrano po žlički, potem je pa že zelo zaspan in ga rabiš hitro uspavat, da ti ne zaspi za mizo. Takrat jes bolj malo, največkrat kar ostane od njega, kar je tudi dobro za hujšanje 😉

5. Vozičkanje: priporočam veliko sprehodov, ne samo v sončku, tudi pozimi (razen v megli in dežju odsvetujem), zaradi rekreacije, pa tudi zato, ker je kričanje in jok otroka v stanovanju veliko bolj težko poslušati in je veliko bolj glasno, kot zunaj, kjer se zvok kar izgubi 😉 poleg tega obstajajo vadbe z vozičkom, kjer lahko vadite z drugimi mamicami, oblikujete svojo postavo in pridobite še kakšno prijateljico.

Se boste vprašali- kaj pa druge oblike vadbe? Ne začnite prekmalu! Poznam kar nekaj prijateljic, ki imajo zelo velike težave z raztegnjenimi trebušnimi mišicami in ohlapnim trebuhom še več let po porodu. Tudi zdravniki v porodnišnici odsvetujejo vadbo kmalu po porodu, ker se morajo tudi mišice povrniti nazaj v svojo obliko in če jih obrmenjujemo preveč prekmalu, ostanejo raztegnjene. Koliko časa je trajalo? Malo več kot 9 mesecev, kolikor so se raztegovale, približno slabo eno leto. Vendar je pomembno, da se ne obremenjujemo preveč, naj si telo vzame svoje čas.  Za redno vadbo, sploh tek in podobno, bo dovolj časa po tem času.

Srečno in lepo prvo leto z novim družinskim članom vam želim!

Depresija in naučena nemoč

V današnjih časih sta depresija in depresivnost pogosto uporabljani besedi, vendar večkrat napačno. Depresija je bolezen s točno določenimi kriteriji, depresivnost pa je stanje v katerem se ljudje večkrat znajdemo. Presenečeni boste, ko vam odkrijem zelo pogost razlog, ki pripelje do depresivnosti, a kasneje lahko tudi do depresije. To je naučena nemoč. Naučili smo se, da smo nemočni.

Tekom življenja se v posameznikovem življenju lahko pripeti mnogo dogodkov, zaradi katerih dobimo občutek, da ne moremo vplivati na potek svojega življenja. Najbolj ranljivo obdobje za pridobivanje osnovnega občutka varnosti ali nevarnosti v svetu pa so ravno prva leta življenja. Takrat, ko smo popolnoma odvisni od naših staršev glede zadovoljevanja naših osnovnih potreb. Odvisno od vzgoje, se starši odločajo bodisi, da zadovoljijo otrokove potrebe po hrani, pijači, pozornosti takrat, ko jih otrok izraža, ali pa se odločijo, da ga bodo hranili le ob določenih urah, da ga pustijo jokati ponoči, ipd. Otroci namreč včasih jokajo, ker jih je strah, potrebujejo topel občutek objema staršev, takrat se počutijo spet varne. Starši, ki imajo svoj urnik za otroka in otroka vmes ne vzamejo k sebi, če joka, lahko v otroku vzpodbudijo občutek, da je svet nevaren, da ne moreš dobiti, kar želiš , da ne moreš vplivati na svet okrog sebe. Te izkušnje so predverbalne, t.j. preden govorimo in se vtisnejo globoko v naše možgane. Občutek nemoči lahko pridobimo tudi kasneje v življenju, če v naši vzgoji prevladuje kritika in premalo občutka ljubljenosti in lastne vrednosti ali če dobimo premalo pozornosti s strani staršev, ki so preveč zaposleni. Pomembne so tudi izkušnje, ki jih dobimo v stiku z vrstniki. Preberi več »

Odvisnost od idealiziranih predstav iz romantičnih in pornografskih filmov

Kako se današnje generacije razlikujejo od prejšnjih? Vzorniki današnje generacije so zvezdniki resničnostnih oddaj,pevci in igralci v filmih. Punce na spletu največ iščejo glasbo,trače, romantične filme, resničnostne serije, obleke, ki jih nosijo presuhe manekenke. Torej se tudi njihov svet oblikuje nezavedno po podobah, ki jih videvajo. Fantje na spletu največ igrajo igrice, iščejo novitete glede športa, avtov, tehnologije, gledajo pornografijo. Ponovno se njihov svet hote ali nehote oblikuje po tem kar videvajo vsak dan. Digitalna tehnologija je prinesla poleg zasvojenosti z računalnikom per se, posebej tudi specifične zasvojenosti: z računalniškimi igricami, s pornografijo, ipd. Torej kaj se več-ali-manj dogaja? V preteklosti, ko ni bilo tako dostopne tehnologije, so se lahko ljudje primerjali samo med seboj, ne pa z ljudmi, ki so na naslovnicah revij, v glasbenih videih, v flimih retuširani, olepšani včasih do nerazpoznavnosti. Puncam danes pa se zdi, da morajo biti pravi moški taki, kot so zvezdniki v filmih (romantični, vse razumejo, popolni, a popolnoma neresnični liki), fantje pa pričakujejo, da bodo punce take, kot so igralke v pornografskih filmih, s popolno postavo, velikimi prsmi, brez celulita, ki obvladajo vse položaje v spolnosti. Ko oboji vstopijo v pravo zvezo, jih le ta nikoli ne more zadovoljiti, ne glede pričakovanj punc glede romantike, ne glede pričakovanj fantov v spolnosti in glede postave punc. In obratno. Seveda tudi kakšne punce gledajo preveč pornografije. Vse je dostopno, zastonj. No, ja, ne zastonj. Ima veliko ceno, na naših življenjih. Previsoko. Naše zadovoljstvo v življenju je odvisno od naših pričakovanj. Če so le ta previsoka, smo stalno nezadovoljni. Vedno si želimo več, boljše in lahko zelo na boleč način ugotovimo, da smo predolgo izbirali in da smo ostali sami.

Kaj sem se naučila skozi leta branja tračev, gledanja resničnostih oddaj in romantičnih komedij? Da sosedova trava resnično ni bolj zelena!

Preberi več »

Nasilje nad otroci, možgani in pozabljivost

3_maj2011 045gO pregorevanju, kronični izpostavitvi stresu, izgorevanju se v zadnjem času mnogo govori. Že kar trendovsko je postalo, da tarnamo kako smo pod stresom, kako smo pregoreli, kako imamo vsega preveč. Vendar se je dobro vprašati, od kod vse skupaj izvira.

Dejstvo je, da so službe postale mesto vedno večjega stresa in zahtev, vendar ali ste se kdaj vprašali zakaj nekateri tako hitro klonijo pod stresom in zakaj se drugi ne obremenjujejo toliko in so tudi v stresnih situacijah zbrani in skoncentrirani? Seveda, strinjam se, da je veliko dednega, pa sposobnosti, vse se začne že v otroštvu.

Poznate otroka, ki ves čas kaj pozablja, ki se ne more zbrati, ki deluje zelo raztresen? Včasih dobi tudi oznako hiperaktiven, a kasneje vidimo, da njegove težave izhajajo iz družine, kjer ni vse tako, kot bi moralo biti. Ugotovimo prisotnost nasilja. Pri otrocih, ki so bili kronično izpostavljeni stresu v družini, v obliki fizičnega nasilja, hudega psihičnega ali čustvenega nasilja, terorja v takšni ali drugačni obliki, znašanje jeze staršev nad otrokom, se lahko prične kronično pregorevanje že v mladostniški dobi. Se sliši čudno in nenavadno? Otroci pa ja ne bi smeli vedeti kaj je to stres. Preberi več »

JOK PRI DOJENČKU

Dojenčki jokajo. Nekateri malo, nekateri pa zelo veliko. V začetku dojenček z jokom izraža praktično vse svoje potrebe: da je lačen, da je moker ali pokakan, da mu je vroče, da je presvetlo,… ali samo da je utrujen ali razdražljiv, kar je večkrat tudi zato, ker je utrujena, zaspana ali razdražena mama.

Ko dojenček zajoka, seveda najprej preverimo ali je lačen, nato če ima polno pleničko, nato če mu je prevroče ali ga zebe. Morda se je le ustrašil in ga moramo s svojo mirnostjo pocrkljati. Če ima krče, mu lahko damo kapljice proti napenjanju, ga zmasiramo po trebuščku, ga ujčkamo s trebuščkom naslonjenim na svojo podlaht, iz svoje prehrane izločimo kravje mleko, citruse, kis, eksotično sadje in morda še kaj, kar otroka preveč napenja. Če kljub temu nič ne zaleže in otrok še vedno joka, ga lahko, klub temu, da je sit, prislonite na prsi, morda se rabi samo malo pocrkljati in tako umiriti.

Včasih pa niti to ne pomaga, otrok še naprej joka in to lahko še dodatno prispeva k maminemu občutku utrujenosti in občutku nemoči in zdi se nam lahko celo, da smo slabe mame. Ne razmišljajte tako! Dovolj je, da se potrudimo po svojih najboljših močeh, več kot to ne moremo narediti. Tudi če otrok še naprej joka, ga mi še naprej nežno držimo ob sebi. Ne pustimo dojenčka jokati predolgo časa brez tolažbe, saj je znanstveno dokazano, da večkratni dolgotrajni jok otroka vpliva na njegove možgane in otrok se zelo prestraši, ne razume in misli, da smo ga zapustili. Preberi več »

SKRIVNOST KVALITETNEGA ŽIVLJENJA

Vsak ima svojo definicijo kvalitetnega življenja. Za nekoga je to bogastvo, za drugega umirjeno družinsko življenje, za tretjega globoka vera ali duhovno bogato življenje. Sami si ustvarjamo svojo definicijo in tudi svoje življenje. Kako? S svojimi mislimi. Zakaj se nam zdi, da nekomu uspe vse, česar se loti in da ima srečo na vseh področjih življenja, drugi pa ima povsod smolo?

Svoje življenje živimo v svojih miselnih okvirih. Naredimo preprosto vajo in se v mislih preselimo 10 let v prihodnost. Kakšni smo videti? Kako poteka naš dan? Kdo je okrog nas in kaj delamo? Poskušajmo si predstavljati. Tako vidimo v kakšno prihodnost nas peljejo naše misli in s tem spoznanjem dobimo moč, da lahko začnemo spreminjati tisto, kar nam ni všeč.

Naša prihodnost je odvisna od naših misli. Preberi več »

PRAZNIČNA DEPRESIJA

Prazniki v nas zbudijo zelo močne občutke. Pripravljamo praznovanja v družinskem, prijateljskem krogu, se družimo. Srečno zaljubljeni in vezani se veselijo posebnih trenutkov z ljubjenimi, pri osamljenih pa se lahko pojavi praznična depresija. Včasih so depresivni celo če so obkroženi z ljudmi.
Depresija je pojem, ki se dandanes prepogosto uporablja, celo za apatičnost ali za žalost, ki je na primer ob izgubi normalno čutenje. Kako ločiti med zgolj depresivnim razpoloženjem ter motnjo?

Depresivnost, ki ni bolezenska, je lahko povezana z obdobjem odraščanja, z izgubo ljubljene osebe, ali celo s prazničnim časom, ko samota lahko postane bolj izrazita, ko se nam zdi, da so vsi srečni, razen nas samih.

Preberi več »

LENOBA ALI ODLAŠANJE?

Zdrav, vitalen človek ima naravno potrebo po razvijanju svojih potencialov, se veseli svojih dosežkov in si v skladu s svojimi zmožnostmi izbere v življenju delo, ki ga z veseljem opravlja. Vendar pa je na svetu veliko ljudi, ki nočejo delati ali pa ne morejo. V tem prispevku bomo spregovorili predvsem o tistih, ki ne zmorejo, zaradi takih in drugačnih psihičnih vzrokov ter kako ločiti med lenobo ali samo odlašanjem.

Izraz, ki se za odlašanje ali zavlačevanje uporablja v angleščini je “procrastination”. Po nekaterih raziskavah je k odlašanju nagnjenih približno 80 odstotkov vseh študentov. Odlašamo, kadar določene naloge ali dela ne opravimo dalj časa ali ga opravimo šele tik pred zdajci. Razlika med lenobo in odlašanjem je v tem, da posamezniku v prvem primeru manjka motivacije in želje po delu, v drugem pa gre za to, da si posameznik nekaj želi narediti, vendar ga zaustavlja psihična blokada. Kako si lahko v slednjem primeru pomagamo in kje iskati vzroke?

Preberi več »

Kako sem ostal zdrav zadnjih 12 mesecev

Po nasvetu prijatelja, sem tudi sam preizkusil preprosto metodo, kako ostati zdrav skozi vse leto. Brez večjih sprememb vsakdanjika sem ostal zdrav zadnjih 12 mesecev (od septembra 2009).

Rezultat je odličen – nobenega prehlada, vročina, viroze ali katerekoli druge oblike letnih bolezni. Kljub rednemu druženju s prijatelji in poslovnimi sodelavci, ki so praktično en za drugim obolevali za gripo in prehladom.

In kaj sem naredil?

Preberi več »