ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Vsak človek ima dokaz o življenju po smrti

Na pot življenja so mi poslane mnoge duše in vsak človek, s katerim se pogovarjam glede te teme, nosi zame nov dokaz o posmrtnem življenju, saj mi zna iz svoje ali izkušnje bližnjega povedati zgodbo o tem, kaj nenavadnega se je zgodilo po smrti kakšnega družinskega člana. Edini problem je, da nas je včasih strah o tem govoriti, da ne bodo ljudje mislili, da se nam je zmešalo, vendar če je ta pojav tako množičen in se je dogajal že vsem prejšnjim generacijam, potem je to najbolj normalna stvar. In ko si upam in spregovorim o tem, sem vedno nagrajena z novo resnično zgodbo o življenju po smrti.

Včasih so bile vezi med generacijami veliko bolj tesne, kot danes in ob zimskih večerih so babice in dedki znali povedati kakšno tako izkušnjo, ko se je ob smrti nekoga ustavila ura ali pa je nekaj zaropotalo ali so dušo celo videli.

Zadnjič se pogovarjam s svojo prijateljico po pogrebu mame najine prijateljice, da so se 14 dni po smrti tasta v hodniku prižgale luči na senzor, kot včasih, ko je še živ ponoči hodil na stranišče, čeprav ni bilo nikogar tam.

Ravno včeraj pa mi je prijateljica povedala, da ji je pri 11-ih letih umrl oče in da je njena teta pospravljala doma za njim pare, na katerih je ležal, ostali pa so šli naprej na pogreb. Takrat je slišala kako nekdo poje. Bil je glas pokojnega očeta in nato ga je celo ugledala, kako prihaja proti njej in poje!

Sodelavka pa mi je povedala, da jo je, potem ko je izdahnil na njenih rokah, stric obiskoval vsak večer, skoraj pol leta! Vsak večer ga je videla, ko je ležala zvečer v posteji, kako je odprl vrata spalnice, v svoji lovski opravi pokukal v spalnico in jo celo poklical po imenu. Nato je zaprl vrata in šel.

Prav tako je ista sodelavka rekla, da je njena mama, ki ni bila verna, videla sv. Marijo, ko je nekega dne odhajala po svoji običajni dolgi poti domov iz trgovine.  Prikazala se ji je ob cesti. Bila je čudovita, bela in od takrat oznanja vsem svojim, da je Marija resnična in naj ljudje to verjamejo!

Celo skeptik, ki ne verjame v te stvari, je doživel nenavadno izkušnjo, preden je izvedel, da mu je umrl dedek. Doma se je učil in ponoči ob pol enih je tako močno čutil prisotnost nekoga v sosednjem prostoru, da je celo rekel: “Mami, si ti?” in celo še v sosednji prostor, ker je bil prepričan, da je nekdo tam! Naslednji dan pa so mu sporočili, da je njegov dedi umrl med pol eno in petnajst do enih ponoči.

Toliko za danes. Več resničnih pričevanj vam zaupam naslednjič.

V kolikor se želite naročiti na redno prejemanje takih zapisov, se naročite na maja@elanvitalis.si.

 

Kako rešiti odnos in zakon?

On ti reče, da si zmaj in zalotiš se, da res samo še kričiš in sikaš nanj, da je veselje in ljubezen odšlo iz vajinega zakona. Da ga potihoma gledaš in ne čutiš več nič, razen morda naveličanost in jezo nanj. Vse te moti na njem.

Kako to, da ženske postanemo taki tigri, ki samo renčijo, moški pa želve, ki se samo še umikajo stran, v svojo lupino, bežijo v delo, k prijateljem. In smo same in še bolj jezne.

Če bi postale bolj nežne, se znale večkrat zadržat in ne kritizirat ter napadat, bi morda mož zbral pogum in pokukal ven iz svojega oklepa. A mu ne damo veliko časa, preden spet znorimo. Kako postati spet mačka, mucica, da nas bo spet videl kot zapeljivo, čudovito bitje, v katerega se bo spet zaljubil in HOTEL delati stvari, zaradi katerih jih zdaj napadamo?

Naredimo seznam vsega, kar nas moti pri njem. Ja, moti, jezi, živcira. Na desno stran tega seznama pa svoje reakcije na njegove lastnosti, ki nas pri njem motijo. Torej npr.: da smo jezne, se razburjamo, kričimo, se z njim ne pogovarjamo, ipd. Sedaj pa levi del seznama odtrgajmo stran in ostane nam zgolj naše vedenje- take smo torej. Take nas vidijo naši otroci, naš mož. Si res želimo biti take?

Najbrž ne.

Sedaj naredimo drug seznam. Poskusimo se spomnit, zakaj smo se poročili z njim, kaj nas je pri njem privlačilo, kakšne so njegove kvalitete. Ta seznam varno spravimo in ga vedno poglejmo, kadar bomo imeli krizo.

Dejstvo je, da ne moremo spreminjati nikogar drugega, le sami sebe.

Igralec Will Smith je odgovoril, da je ključno za srečen in dolg zakon, da NE DELATA NA ODNOSU, DELATA VSAK NA SEBI, DA STA EDEN ZA DRUGEGA VSAK DAN BOLJŠA. Torej, kako bi lahko bila drug za drugega boljša partnerja. Vsak ima svojo osebno pot rasti in najlažje je s prstom kazati na partnerjeve napake. Ponavadi takrat, ko imamo svoje težave, s katerimi se nam ne da ukvarjati. Ker je tako lažje.

Če bi vsak delal predvsem na svojih težavah in se jih zavedal. Delal na tem, da poskrbi zase, najde srečo v svojem življenju, se zna kdaj tudi veseliti, razvajati. Takrat bo tudi partner opazil, da smo drugačne, da spet žarimo.

In se bo lahko ponovno zaljubil v nas. Me pa bomo lahko našle spet srečo v sebi in je ne iskale drugod.

In še: “V vsak poročni prstan bi fal vgravirati: “BODITA PRIJAZNA DRUG Z DRUGIM”

Preprosto ne? 😉 Lahko vam reši zakon.

Sta samo še starša in ne partnerja?

Se vam tudi dogaja… ste sredi življenja, morda z enim ali dvema (ali več) otroki, obstali nekje med naporno službo, ukvarjanjem z otroki, gradnjo oz.opremljanjem, pospravljanjem stanovanja in…se s partnerjem samo še kregata?

Postala sta utrujena, jezna in naveličana verzija sebe, ujeta v hiter tempo življenja in težko najdeta kaj časa zase ali za vaju? Saj so vsi na istem, se tolažite. Saj ne morem drugače. Nimam časa zase!

Življenje v ravnovesju se zdi zdaj skoraj nemogoče. Kaj naj bi to sploh bilo? Vsaj približno bi morale biti zadovoljene naslednje potrebe:

  1. ČAS ZASE IN ZA SVOJE HOBIJE: potrebno je poskrbeti zase; da se lahko umirimo, malo umaknemo od vseh (pa ne na WC ali pred računalnik…morda na kakšno svojo aktivnost, šport, hobi, ki nas napolnjuje, na sprehod, v naravo, čas zase ob knjigi, ali ob babjem čveku 😉
  2. ČAS ZA PARTNERSTVO: za odnos s partnerjem, odhod na zmenke,
  3. ČAS ZA OTROKE: za sproščeno druženje z otroki, ne samo delo za šolo in priganjanje naj pospravijo sobo :S
  4. ČAS ZA SVOJO DELO oz. KARIERO; da lahko poskrbimo za prihodek, prispevamo v družinski proračun, razvijamo svoje talente, dosegamo svoje cilje.

Kako to, da v teoriji vse to vemo, pa vseeno tega ne delamo? Skoraj vsaka mamica, ki jo sprečam, nima časa zase, kaj šele za kakšne zmenke v dvoje! Pa čeprav opažajo, da se s partnerjem odtujujeta?

Odgovarjajo, da samo še delajo, razvažajo otroke na aktivnosti, pospravljajo, da nimajo dovolj pomoči s strani moških, ali so sploh odsotni…Sploh se nimajo časa niti sprostiti, za 5 minut zjutraj se pocrkljati s partnerjem ali otroki in mirno začeti dan. Ves čas v stresu, v naglici, živčne, kričijo na otroke, otroci so posledično vedno bolj jokavi, razdraženi, starše dojemajo le še kot kričeče tujce…kakšno življenje je to? Bolj životarjenje.

Vsak si MORA vzeti kdaj čas zase. Da se napolni, umiri. Šele, ko smo sami mirni, se umirijo tudi naši otroci. Ženske mi rečejo, da imajo slabo vest prositi taščo ali mamo za pazit otroke, če ni ravno nujno, pa čeprav imajo same že migrene zaradi obrmenjenosti, pa čeprav je zakon samo še kreg! A to ni NUJNO?

Drage dame, DA, NUJNO JE! Preden pride do nepotrebnih ločitev, hudih zdravstvenih težav in še večjih težav z otroki.

Razumem. Jezne ste, ker čakate, da bo najprej partner kaj naredil za to! Da bo opazil vaše razdajanje, da vas bo razvajal. Partner pa dela cele dneve, pa še gradi hišo ali umika pred računalnik, TV, v bar, na fitnes…No, drage dame…dejstvo je, da so moški res glava družine, a ženske smo vrat in smo tiste, ki usmerjamo glavo. Vsaj začnimo, saj točno vemo, kaj potrebujemo (pst, moški nam pač ne znajo brati misli, v nasprotju z vsesplošnim (napačnim!) prepričanjem žensk 😉 in usmerimo življenje naše družine spet na pravo pot. Saj bodo moški tudi dali pobudo, le malce spodbude in vzora potrebujejo…ter občutek, da nam je lahko spet luštno skupaj.

Da nismo le mama in oče, ampak tudi mož in žena, partnerja. Stanovanje bomo lahko pospravljali kasneje. Ena ločena gospa mi je zaupala: “Ko bi vsaj manj gospodinjila in se večkrat uredila za mojega moža in šla ven z njim, potem bi bile stvari gotovo drugačne!”

Obudimo naše iskrice z občasnim zmenkom v dvoje. A takrat so otroci prepovedana tema! 😉 sva le jaz in moj mož in morda kozarček čaja ali (kuhanega) vinčka ob Ljubljanici, ali ob večerji, morda na plesu, koncertu… kar vaju prebuja in obudita spomine na tista prva zaljubljena leta 😉

OZDRAVIMO SVOJEGA NOTRANJEGA OTROKA oz. kako ven iz vrtinca čustev?

Mamice mi pravijo, kako se počutijo včasih nebogljene, raztresene, kot da ne obvladujejo svojega življenja, ko imajo otroke, vsega je preveč, čustva so intenzivna.

Ljudje delujemo tako, da gremo, ko se še ne zmoremo spoprijeti s težkimi ranami našega življenja, v beg, disociacijo. Lahko bomo popoldan veliko spali, bili otopeli, cele dneve na računalniku, morda bomo svoje notranje napetosti blažili v zelo pogosti spolnosti, masturbaciji, morda se bomo zdirali nad svojimi bližnjimi, sodelavci. Nekako bomo zgolj poskušali blažiti notranjo bolečino, vendar se z njo ne bomo hoteli soočiti. Tako lahko mine polovica našega življenja, pa morda še ne bomo imeli moči, da bi se soočili s seboj.

Potem pride otrok v družino. Tudi, če kot mlade mamice poskušamo z meditacijo, jogo ali druge sprostitvene dejavnosti, morda bomo postali skoraj odvisni od teka…ampak tam bo nekaj, od česar bežimo, pa si ne bomo še mogli priznati, se s tem soočiti. Če svojih bolečin ne bomo mogli ali vsaj poskušali blažiti z zadostno količino športa, sprostitvijo, se nam lahko zgodi, da bo naše telo odreagiralo na stres (to velja sploh v odraslosti) s paničnimi napadi ali celo boleznimi.

Ko pride otrok v družino, se vse spremeni. Prisili nas, da se soočimo s svojim notranjim otrokom. Dolgoročno gledano, se bomo morali enkrat spoprijeti s svojo težko prtljago. Sploh težko je, kadar je v naši preteklosti huda zanemarjenost, neljubljenost s strani staršev, hujše fizične in druge zlorabe ali kakšen drug dogodek, ki je resno ogrožal naš obstoj.

Preberi več »

Eksploziven trmast otrok

Vedno več prijateljic se mi zaupa, da so njihovi otroci trmasti, eksplozivni, impulzivni in da pogosto njihovi izpadi prerastejo vse okvire. Da kričijo, ko jim kaj ne uspe, da mečejo stvari, razbijajo, zmečkajo, da se ne morejo obvladati.

Kaj lahko starši naredimo ob takšnih izbruhih?

1. Zavedati se moramo, da je trma, togota naraven odziv otroka, ki ne zna drugače pokazati svojih čustev in jih z besedami opisati. To je normalno pri 1,5-3h let (kasneje bi pa morali otroci že obvladovati svoje izbruhe). Takrat otroka ali stisnemo k sebi, ga umirimo, ko umirimo sebe, saj včasih niti sam ne razume kaj se mu dogaja, rečemo NE (in se ne pogovarjamo veliko) ali mirno odnesimo stran.

2. Otrokov razvoj gre od tega, da lahko le z jokom in kričanjem “pove” kako hudo mu je, kako je jezen, žalosten, razočaran. Na nas starših je, da mu, ko lahko razume, torej od nekje 2h let naprej (ali tudi prej) pomagamo k razumevanju teh čustev in ne da ga samo utišamo in umirimo. Torej ne rečemo le: “Daj no, pomir se,” ampak najprej damo vedeti, da smo PREPOZNALI NJEGOVA ČUSTVA- recimo rajše: “Kako si pa ti zdajle jezen, a? Ni ti uspelo, pa tako si se trudil,…pridi bova skupaj popravila”…Pomagajmo mu, z njim skupaj pospravimo, popravimo in večkrat, ko bomo to ponavljali, bolj se bo otrok počutil, da ga SLIŠIMO, RAZUMEMO in prej bo nehal kričati in bo enkrat že sam rekel:”Mami, kako sem jezen….”

Če pa ga ne bomo slišali in razumeli v njegovi jezi, razočaranju, togoti, bo postajal vedno bolj glasen, sploh če ga bomo želeli utišati. Preberi več »

Zakaj ponavadi najlepše ženske ostanejo samske?

Zanimiv fenomen zadnja leta je, da je vedno več samskih ljudi- v ZDA je že več kot 50 % samskih odraslih ljudi in v Sloveniji tudi že skoraj pol! (torej nikoli vezanih, ločenih ali ovdovelih). Torej naj ne bi bil problem najti nekoga zase? Right? Wrong!

Okrog sebe opažam, tudi to, da ponavadi najlepše ženske ostanejo samske ali so v takšnih in drugačnih zvezah iz katerih se ne razvije nič trajnega, hitreje se ločijo. In s tem, da so te ženske tudi zelo prijetne, zabavne, inteligentne. Ko tako opazujem svet okrog sebe, vidim, da je zelo veliko mojih prijateljic, ki morda niso lepotice ena A klase, povprečne, morda celo sive miške, skoraj po pravilu poročene, z otroki, oz. vsaj večina izmed njih je, ko pa pogledam tiste, ki so bile najbolj zaželene, oblegane v OŠ, srednji šoli… pa so same.

Zakaj?

Je morda stvar v preveliki izbirčnosti? Ali pa so se stvari tako drastično spremenile, da je zelo težko dobiti moškega, ki se bo ustalil, poročil in živel celo življenje z eno žensko? No, glede slednjega je vedno več dokazov.

Preberi več »

Kako sem po porodu shujšala 22 kg

Večina žensk se po porodu obremenjuje z odvečno težo. Nekaj časa se je kar težko sprijazniti, da tudi po porodu še kar dolgo časa telo ne pride nazaj v normalno stanje in še kar nekaj mesecev moramo nositi nosečniška oblačila. V trebuhu imamo kar veliko kroglo, maternico, ki se počasi krči na normalno velikost in (seveda odvisno od pridobljene teže) tudi še veliko maščobe okrog, tako da je bil moj občutek kot da to ni moje telo, bila sem razočarana. Hvalabogu sem imela ob sebi moža, ki mi je stalno dopovedoval, da me ima rad v vseh oblikah, tako mi je bilo malo lažje. Tekom nosečnosti sem namreč pridobila kar 22 kg, predvsem zato, ker sem imela potrebo vsake 2 uri jesti, tudi zato, ker bi drugače imela občutek slabosti in šibkosti. Ginekologinja mi ni nič rekla, da sem se preveč zredila, morda zato, ker drugače nisem imela težav s kilogrami in bila sem zdrava (nisem imela ne nosečniške sladkorne ne nič). Zelo pa mi je pasala tudi čokalada v vseh oblikah. Vesela sem bila tudi klistirja pred porodom, da sem se vse te svoje razvade znebila 😉 Katere so torej najučinkovitejše oblike izgube poporodne teže? In niso to, kar morda mislite:

1. Dojenje– s pomočjo dojenja se maternica najhitreje krči, kar morda malo zaboli v začetku, potem pa paše in sploh lepo je, ko opazuješ svoj trebušček 😉 pa še za otročka je to najboljša in najbolj hranljiva in ustrezna hrana,

2. Vaje za medenične mišice; že v porodnišnici dobite zloženko z vajami stiskanja medeničnih mišic in vam jih tudi obrazložijo, treba pa je pravilno in redno vaditi vsak dan. Nekaj truda je potrebnega, da začutiš in vadiš prave mišice, a se splača, tudi zato, ker utrjuješ medenične mišice, zaradi katerih je tudi spolnost potem boljša 😉

3. Nosila sem poseben steznik za trebuh po porodu, ki mi je pomagal tudi pri dvigovanju dojenčka in drugih stvari, in moj trebuh se je tako in z vajami za globokoležeče trebušne in medenične mišice, povrnile nazaj v prejšnje stanje.

4. Smoothiji, kar se tiče prehrane pa sem med dojenjem jedla malo več, pila pa sploh več, da dobiš dovolj hrane zase in da imaš dovolj mleka za dojenje, drugače pa sem (in moja malčka tudi!) zelo oboževala smoothije, najrajši sadne zjutraj (jabolko in banana, ali pa kakšne gozdne sadeže…) in popoldan zelenjavne (najraje sem imela špinačo z avokadom, suhimi slivami in kivijem). Mnjami- hitro pripravljeno in hitro popito 😉 res je pa tudi, da ko malček že uživa drugo hrano, imaš zelo malo časa, da ješ z njim. Najprej pripraviš kosilo, nato mu daješ hrano po žlički, potem je pa že zelo zaspan in ga rabiš hitro uspavat, da ti ne zaspi za mizo. Takrat jes bolj malo, največkrat kar ostane od njega, kar je tudi dobro za hujšanje 😉

5. Vozičkanje: priporočam veliko sprehodov, ne samo v sončku, tudi pozimi (razen v megli in dežju odsvetujem), zaradi rekreacije, pa tudi zato, ker je kričanje in jok otroka v stanovanju veliko bolj težko poslušati in je veliko bolj glasno, kot zunaj, kjer se zvok kar izgubi 😉 poleg tega obstajajo vadbe z vozičkom, kjer lahko vadite z drugimi mamicami, oblikujete svojo postavo in pridobite še kakšno prijateljico.

Se boste vprašali- kaj pa druge oblike vadbe? Ne začnite prekmalu! Poznam kar nekaj prijateljic, ki imajo zelo velike težave z raztegnjenimi trebušnimi mišicami in ohlapnim trebuhom še več let po porodu. Tudi zdravniki v porodnišnici odsvetujejo vadbo kmalu po porodu, ker se morajo tudi mišice povrniti nazaj v svojo obliko in če jih obrmenjujemo preveč prekmalu, ostanejo raztegnjene. Koliko časa je trajalo? Malo več kot 9 mesecev, kolikor so se raztegovale, približno slabo eno leto. Vendar je pomembno, da se ne obremenjujemo preveč, naj si telo vzame svoje čas.  Za redno vadbo, sploh tek in podobno, bo dovolj časa po tem času.

Srečno in lepo prvo leto z novim družinskim članom vam želim!

Je mogoče spremeniti maminega sinčka?

Mamin sinček je lahko zelo navezan na mamo, se slišita celo velikokrat na dan, a ni nujno da se razumeta. Značilno za njih pa je, da jih je mama uporabljala za zadovoljitev lastnih potreb po občutku ljubljenosti, cenjenosti, ponavadi ker tega ni bilo v odnosu z možem ali pa je bolj varno to iskati pri lastnem otroku. Občutek je, da ga je mama skoraj živega požrla, vedno ji je v vsem ustregel, a njemu je pustila le drobtinice- ni ga znala zares ljubiti. In zdaj ga je strah tega ob vsaki novi ženski, da ga bo izkoristila in večina ga. Zato ne zaupa, je poln strahov in se ne sprosti, morda le ob nekaj kozarčkih in takrat zažari, a potem se spet umakne v svojo luknjo, postane servilen in čaka na ljubezen tokrat partnerke, a v sebi je tako besen in samo meri koliko da on in koliko dobi nazaj. Vedno v sebi jezen, a potlači svojo jezo, se umakne, ker se ne zna in noče jezit, kot se tudi na mamo ni upal, da ne bi izgubil še tisto malo možnosti za ljubezen in priznanje. V odnosu s partnerko pa ni popolnoma predan, zato ni strasti, veje hlad in še vedno ima toliko slabe vesti in občutka uslužnosti do mame, da se ji ne uspe postaviti po robu in se od nje ločiti vsaj toliko, da bi lahko zaživel novo skupnost, svojo družino. Vse zveze mu propadajo, kot nalašč. Seveda saj se ni predal. Če se zveza že obdrži, pa se tašča in snaha kar naprej kregata, sin pa noče narediti temu konec. Ker samo on lahko naredi temu konec, ker se itak kregata samo zaradi njega in zato, da predvsem tašča preverja, če je še vedno v njenem “kotu”, na njeni strani.

Torej ali se lahko spremenijo. Sami od sebe ne. Ljubeča žena, ki ne kritizira toliko, ampak ga bolj vodi k temu, da bo zgoraj napisane stvari sam dognal, pa ima šanso. Ker najprej se mora odločiti za svojo novo družino in se odločiti postaviti se na ženino stran, včasih se tudi postaviti kontra mami. Ja, vem, ni lahko, a je nujno. Večina takih moških hočejo “biti Švica” in se ne umešavati, pustiti da mama in žena sami rešujeta “svoje težave”, a dragi moji te težave so samo zaradi vas! Nato mora priti nazaj do svoje energije, nehati biti žrtev, zavedati se da si kljub ranjenosti želi biti ljubljen in ljubiti v polnosti. Tudi žena je po vsej verjetnosti iz družine, kjer ljubezni niso znali kazati (drugače kot npr. s popolno servilnostjo, ustrežljivostjo, deli). Ko mož preneha biti v vsem ustrežljiv in postane bolj samostojen, neodvisen, se preneha toliko bati in prične bolj skrbeti sam zase, je najprej to velika grožnja partnerki, ki se boji te spremembe in da bo odšel stran. Naloga žene je, da mu vedno zagotavlja, da ga ne ljubi samo zaradi njegove pretirane ustrežljivosti, da je s tem,ko bo poskrbel zase ne bo izgubil in mu dovoliti, da se kdaj tudi jezi nanjo. S tem bo postal bolj živ, pristen.

Ta pot ni lahka, a partnerjema kasneje, če zdržita, obljublja povrnjeno strast, nov začetek v odnosu in zavest, da si oba zaslužita drugačen in ljubeč odnos.

Ali je življenje postalo pretežko,da bi imeli otroke?

Govorim o dveh stvareh:

-ali je življenje preveč stresno,da bi si sploh želeli otroke

-in smo jih sploh še sposobni delati? Veliko je ljudi,ki jih ne morejo imeti,pa ne samo žensk,ki ne morejo zanositi,tudi moških,ki imajo težave z neplodnostjo.

V preteklosti je bilo normalno,da si se po končani šoli zaposlil,našel partnerja,se poročil,imel otroke. Zdaj imamo več izbire- življenjski stili so bolj raznoliki,sprejemljivi,socialni pritisk je manj močan,kot v preteklosti. Današnje službe po večini zavzemajo večji del dneva- v preteklosti se je tipično delalo od 6ih-14h,kar vprašajte babice, danes pa je srečen tisti,ki je pred 17.uro doma. Torej imamo veliko manj časa za domača opravila in za otroke. Pritiski v službah so veliki,delo povečini nosimo domov. Poznam kar nekaj prijateljic, ki so stare 34 in več, pa si težko predstavljajo imeti otroke, ker so že zdaj tako utrujene,ali si časovno to težko predstavljajo- saj jih večino dneva ni doma! in jih odlagajo- na kdaj? Ko bodo stare 40? Bo takrat kaj boljše? Bo življenje bolj umirjeno? Dvomim. Tempo bo enak,če ne hujši. A mi bomo starejši, imeli bomo še manj energije in zmožnosti, da bomo imeli in vzgajali otroke. Na žalost pa se že kmalu po 30. letu močno poveča možnost za downov sindrom pri otroku in močno zniža plodnost (sploh za prvega otroka, sem bila sama kar šokirana, ko mi je ginekologinja predočila graf 🙁

Velilokrat se po službi in večkrat še dodatnih izobraževanjih zvečer težko sprostimo,naša telesa so izmučena. Nosečnost pa ni nujna funkcija,je “luksuz telesa”,ki mora biti vsaj približno funkcionalno, zdravo, sproščeno, da do zanositve in nato donositve sploh pride. Kako torej to,da so naša telesa manj sposobna, kot v preteklosti? Kakor vemo so imeli v preteklosti bolj težaška fizična dela, več opravil je bilo ročnih in veliko bolj dolgotrajnih, kot danes. Od kod torej toliko stresa? Gre za pritisk prevelikih pričakovanj na vseh področjih življenja. V preteklosti se ni pričakovalo, da bo žena tudi študirala, dosegala odlične karierne dosežke in poleg tega bila izvrstna gospodinja, mama, vzgojiteljica, ljubimka.. vse v enem. Že zaradi študija in kariere se starost ob prvem otroku močno zamakne v poznejšo starost (takrat pa lahko imamo veliko več težav z zanositvijo). Ob vsem tem pa mora seveda še vzdrževati lepo telo, torej veliko telovaditi, se odrekati in se lepo oblačiti. Zanimivo ne, kako so se pričakovanja iz nekaterih področij preselila na druga. Stresa pa je še vedno veliko. Ključna sposobnost za preživetje v današnjih časih je tako poleg dobre organiziranosti in postavljanja prioritet, tudi odpravljanje oz. vsaj zmanjševanje vsakodnevnega stresa. Sposobnost, ki je veliko ljudi  še ni razvilo. S tem je povezano tudi tako veliko zgodnjih srčnih kapi, rak in veliko drugih bolezni. Glavobol velikokrat dejansko pomeni: da imamo preveč stvari v (na) glavi. Težko se sprostimo, ker imamo še toliko stvari za narest in jih ne smemo pozabiti! Zato jaz pišem in si zapisujem kaj moram še vse narediti. Ja, pametni pišejo 😉 (pa čeprav potem velikokrat ne najdem kakšnega listka ali zapisa 😉 ampak vsaj zvečer grem lahko mirno spat in mi ni treba imeti vse v glavi, ker imam na papirju.

Na žalost se zaradi stresa lahko posledično zgodi tudi splav. Zato je zelo ključno za tiste, ki želijo zanositi in nosečnice, da se najprej naučijo prepoznavati kdaj so pod stresom in kako stres “stresti s telesa ven”. Obstaja veliko tehnik: jutranje sproščanje ob meditaciji, molitvi, mirni glasbi. Več o tehnikah sprostitve in o tem kako pomembno je, da se pretirano ne trudimo biti popolni (in kako naš perfekcionizem zelo slabo vpliva na naše otroke) in kako si vsak dan odpustiti, pa v naslednji objavi. Za zdaj samo nasvet: vsak večer si recite: Naredila sem kar je bilo v moji moči, jutri je nov dan. In to je dovolj dobro!

Kaj moški zares hočejo od žensk?

Ženske mislimo, da vemo kaj moški resnično želijo od ženske in kakšne ženske so jim všeč, vendar včasih mislimo napačno. Tukaj je nekaj točk za katere so moški dejali, da si jih želijo od žensk:

1. želimo si vaše pohvale, da nam daste priznanje, da smo pravi moški in da nas potrebujete (čeprav vemo, da v bistvu večino stvari zmorete same 😉 in pa da nas kdaj pocrkljate z zajtrkom (ali še čem) v postelji 😉

2. želimo žensko, ki je pripravljena preizkušati nove stvari z nami in sama,

3. ki zna biti sproščena in ne pritiska na nas, saj ima svoje razburljivo življenje, sledi svojim strastem, hobijem in ne čaka vedno na nas,

4. žensko, ki me bo podpirala v mojih prizadevanjih in me znala potolažiti, kadar mi ne bo uspelo,

5. samozavestno žensko, ki vseeno zna biti nežna in ženska in meni prepušča, da sem močen. Če si namreč ob sebi želite močnega moškega, potem vedite, da boste morale kdaj tudi popustiti.

6. želimo si iskrenosti in odprtosti v odnosu, povejte nam kaj si želite na sexy, zapeljiv način.

Pravijo, da ženska, ki pri pogovoru bolj uporablja obrazno mimiko (da pomežikne, premakne obrvi, se nagajivo nasmeje, grize ustnice, ipd.) med pogovorom, deluje bolj samozavestno in sexy in ima torej več šans 😉

Pa veliko sreče in ljubezni želim!