Vse super in fajn?! Na žalost ne...

V preteklosti je bilo v navadi, da se je fant zagledal v dekle, jo malo spoznaval, nato pa zaprosil njenega očeta za njeno roko in živela sta skupaj (bolj ali manj srečno) do konca svojih dni.

Danes je zgodba drugačna. Zaljubljamo se in odlubljamo kot po tekočem traku. Razvili smo veščino, da ocenimo partnerja zelo hitro in ga tudi zelo hitro pustimo, če kaj ne gre, tako kot smo si predstavljali. Problem je, ker to postane naša navada. In navade je težko nato spremeniti. Če smo prej samo gledali okrog ali je še kaj boljšega za naslednjim vogalom, je zelo težko sedaj zadovoljiti se z enim človekom in ne gledati več naokrog. Biti z enim človekom, z vsemi njegovimi hibami in lepimi lastnostmi do konca življenja.

To je postalo tako nenavadno, da nekatere ljudi kar zmrazi ob tej misli, ni čudno da se vedno manj ljudi odloča za poroke. Težko se je zavezati in predati. Kolikokrat se lahko človek zares preda s celim srcem, je potem zapuščen in/ali razočaran in se potem spet preda v celoti? 1x, 2x, 3x…? Ko se to večkrat zgodi, se ljudje le stežka predamo zopet znova. Po malem ves čas po tihem čakamo na nov konec, se ga bojimo. Vstopamo v razmerja malo napol, ne ker ne bi želeli, ampak ker smo bili že tolikokrat prizadeti, da že težko verjamemo, da bo tokrat drugače. In če že ostanemo dalj časa v enem razmerju in se morda celo poročimo, spet samo čakamo na znake, da nas bo naš partner spet razočaral, prevaral, zapustil, ipd. Hitro gremo po poti ločitve. Saj je ta vogalom gotovo kaj boljšega…

Ker, glej, če nisva srečna. On je tako …. (vstavite poljubno slabo lastnost, hibo). In pozabimo, da se srečen zakon ne zgodi kar tako. Potrebno je prizadevanje in gojiti ljubezen v svojem srcu. Ne pustiti, da nas zasplepijo negativne lastnosti, se osredotočiti na pozitivne lastnosti zakonca. Razmišljati kako bi ga lahko še bolj osrečili, kako bi sami zase in zanj postali še boljši človek.

T.i. svoboda ljubezni 60ih, 70ih let, je postala za nas ogrožujoča in ima ogrožujoče posledice. Ne zgolj osebne, družbene. Vedno več je samskih ljudi, ki ne najdejo “pravega”, ki ga morda najdejo prepozno in ne morejo imeti več otrok. Seveda, če ga ne najdeš, se braniš, da ga ne potrebuješ, valjda. A večkrat to preprosto ni res. Nekateri ga najdejo, imajo otroke in gredo hitro spet narazen.

V VSAKEM razmerju so takšna in drugačna razočaranja. In samo na daleč je trava pri sosedu bolj zelena, ker gledamo od strani, od blizu pa je enako. Preveč ločenih poznam, ki so ločeni že dvakrat in več, oz. znank, ki imajo že 3 otroke skoraj vsakega z drugim partnerjem. Tudi statistika je varljiva, naj bi se ločil že vsak 3., v tujini nekje že vsak 2. par, ne povedo pa, da se tisti, ki se ločijo poročijo veliko večkrat in tudi ločijo in je torej realnost drugačna. A še vseeno škoda, saj bi nam bilo veliko razočaranj prišparanih, če bi se pač odločili za enega in se trudili z njim do konca življenja. Hvalabogu izhajam iz dosti verne okolice in imam priliko opazovati mnogo parov, ki so imeli svoj prvi spolni odnos šele po poroki in so še vedno po premnogih letih zadovoljni skupaj. Vzgajani so bili po mnenju mnogih bolj staromodno, a imajo veliko manj čustvene navlake, razočaranj za seboj in več energije ter povezanosti s svojim možem oz. ženo.

Pravo svobodo in pogum danes vidim v tem, da nam ni potrebno biti kot drugi in da si upamo reči, da bomo z razmerji in spolnimi odnosi počakali na pravega, na poroko. Upajmo si biti drugačni, ne popuščati in verjeti, da bo nekdo čakal na nas, če nas bo imel zares rad. Se pogovarjati o načelih, o poroki, o družini, odkrito. Že od začetka! Sama sem se in ker si je bodoči mož želel ustvariti družino in se z menoj poročiti, se ni prestrašil, ampak je bil vesel, da sem istih nazorov. Verjemite, pravega ne boste odgnale s svojo iskrenostjo, nepravih pa itak ne potrebujete!