... in v Sloveniji tudi že skoraj pol! (torej nikoli vezanih, ločenih ali ovdovelih). Torej naj ne bi bil problem najti nekoga zase? Right? Wrong!

Okrog sebe opažam, tudi to, da ponavadi najlepše ženske ostanejo samske ali so v takšnih in drugačnih zvezah iz katerih se ne razvije nič trajnega, hitreje se ločijo. In s tem, da so te ženske tudi zelo prijetne, zabavne, inteligentne. Ko tako opazujem svet okrog sebe, vidim, da je zelo veliko mojih prijateljic, ki morda niso lepotice ena A klase, povprečne, morda celo sive miške, skoraj po pravilu poročene, z otroki, oz. vsaj večina izmed njih je, ko pa pogledam tiste, ki so bile najbolj zaželene, oblegane v OŠ, srednji šoli… pa so same.

Zakaj?

Je morda stvar v preveliki izbirčnosti? Ali pa so se stvari tako drastično spremenile, da je zelo težko dobiti moškega, ki se bo ustalil, poročil in živel celo življenje z eno žensko? No, glede slednjega je vedno več dokazov.

Na žalost dandanes moški nima več toliko od zakona, kot morda moški prejšnjih generacij. Veliko škode je bilo tudi narejene z zmanjševanjem vpliva tradicije in cerkve- saj so včasih ženske po večini bile vzdržne pred poroko in spolni odnosi izven zakona so bili zelo sankcionirani s strani okolice (ljudje so se zelo vmešavali in “vtikali” v sovaščane), torej je bilo zelo težko priti do rednih spolnih odnosov, če nisi bil poročen. Poroka je bila tako včasih veliko bolj mikavna, kot danes.

Druga stvar je gospodinjenje. Večina moških v preteklosti ni znalo likati, kuhati, prati, ipd. To je bila domena žensk. Danes že večina moških zna vsaj nekaj skuhati ali pač gredo ven jest, ali pa jim kuha in pere mama (mamini sinčki pač 😉 Povprečen samski moški v današnjih časih pri 30-35+ je pač doma, žura cele noči, menja ženske kot srajce, zajtrk in kosilo pa mu kuha mama in po možnosti tudi pere. Ker je tako bolj na komot. Mama hotel. No, ali je pa gej. S čimer si spet nič ne moremo ženske pomagat.

Torej zakaj ima veliko drugih žensk družine, najlepše in tiste, ki jih največ moških celo življenje obletava pa ne?

Včasih je bilo obratno- za lepe ženske so se bojevale vojne. Lepa in pametna ženska je bila okras moškega in pomembna pridobitev. Danes so moški ugotovili, da če se že poročijo, potem se bodo z žensko od katere bodo kaj imeli- torej, z žensko, ki ne bo preveč zahtevna, ob kateri bodo še vedno oni moški moški in bodo oni odločali. Nekateri se tudi bojijo močnih žensk (so mi povedali!) in si mislijo, da bo z njimi preveč dela in se jim ne da s tem ukvarjati.

Kakšne smo pa danes ženske? Vedno bolj smo neodvisne, “močne”, hočemo imeti zadnjo besedo, ne odstopamo od svojega- stila my-way-or-the-highway. In bolj kot je ženska lepa, zaželena, več ima tudi izbire. Večinoma so bile lepe ženske tudi tudi zelo oblegane s strani fantov in večkrat zgolj “trofeja”, ki so jo moški želeli osvojiti, torej je lahko imela večkrat zlomljeno srce in je zato tudi bolj ranjena, se težje odpre, zaupa.Tako ima manj možnosti, da kakšen odnos resnično uspe.

Lepe ženske pa so lahko tudi bolj zahtevne. Kar nam tudi sporočajo tudi vsi mediji- bodite srečne, imate pravico, da ste srečni, najbolj pomembna je sreča. Moški seveda mora biti all that! Pameten, privlačen, zabaven, seksi, biti finančno stabilen, mora znat tudi kaj skuhat,…delamo sezname. In seveda vsak naslednji bi moral biti vse kar je imel prejšnji dobrega in še več. Ampak to ni realno. Ni človeka, ki bi bil popoln, smo samo različne verzije nepopopolnosti. Občutek, da nam vse pripada in da so lahko vse stvari po naše je dvorezen meč- bolj kot si zahteven, težje si srečen.

Ja, prav ste prebrale! Na žalost je tako- več izbire, kot imaš- bolj izbiraš, bolj si zahteven in težje spustiš svoje zahteve in popustiš. Ampak v razmerju je prednost, če nisi preveč zahteven, oz. beri drugače- če si pripravljen potrpeti. Kdo je sploh še danes pripravljen kaj potrpeti? Ko želimo, da so vse naše potrebe takoj zadovoljene. Seveda ne potrpeti za vsako ceno- kjer je veliko nasilja, prevar, ipd. itak ne, ampak bili bi presenečeni koliko malo ljudi se zaradi tega ločuje- ločujejo se, ker so se “odtujili”, ipd. Kot drugo pa, da ne pričakuješ, da bo razmerje popolno.

Dobro se spomnim besed prijateljice, ki se je poročila že pri 24. Vprašala sem jo, kako je vedela, da je on pravi in mi je rekla: “Poglej me, imam očala, nisem nekakšna lepotica, ni popolno, ampak lahko sem vesela, da me nekdo tako ljubi in sprejema, takšno kot sem in skupaj rasteva.” Takrat se mi je to zdelo grozno in napumpana od vseh sloganov “Zaslužiš si najboljše v življenju! Imaš pravico biti srečna!” ipd. sem bila žalostna za njo. A gledam jo danes- srečna, poročena s svojim možem in otroki v svoji hišici. Med tem ko moje lepe, izobražene prijateljice ostajajo samske še pri 30ih in 40ih- hm?

Ni kaj, časi se spreminjajo, vsi so bolj sebični, vedno manj je norm, kaj bi moral, ljudje si sami krojimo srečo in se delamo, da smo srečni tudi, ko smo samski- saj konec koncev imamo veliko družbe 😉 a ženske smo tu na slabšem, ker je vseeno dobro, da imaš ob sebi nekoga, s katerim skupaj skrbiš za svojo družino, moški pa vidijo vse manj prednosti v zakonu in v tem, da si celo življenje z eno žensko, hvalabogu ne vsi 😉

Tudi ženske, kot moški, se moramo spremeniti, predvsem svoje prioritete- iskati nekoga, ki bo imel enake vrednote- družina, graditi, se prilagajati, in ne nekoga, v katerega se zaljubimo na prvo žogo. Torej ne spustiti svojih načel, ampak spremeniti jih, spet videti nekoga “skozi srce”, ne samo skozi oči. In pa znati videti prednosti, ne samo slabosti, in tudi kaj potrpeti. Vsako razmerje ima svoje krize in področja, kjer so stalne težave, ampak to je potrebno vzeti v zakup, če smo se odločile, da se je vredno boriti zanj.

Pa srečno!