ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Osebnostna rast

OZDRAVIMO SVOJEGA NOTRANJEGA OTROKA oz. kako ven iz vrtinca čustev?

Mamice mi pravijo, kako se počutijo včasih nebogljene, raztresene, kot da ne obvladujejo svojega življenja, ko imajo otroke, vsega je preveč, čustva so intenzivna.

Ljudje delujemo tako, da gremo, ko se še ne zmoremo spoprijeti s težkimi ranami našega življenja, v beg, disociacijo. Lahko bomo popoldan veliko spali, bili otopeli, cele dneve na računalniku, morda bomo svoje notranje napetosti blažili v zelo pogosti spolnosti, masturbaciji, morda se bomo zdirali nad svojimi bližnjimi, sodelavci. Nekako bomo zgolj poskušali blažiti notranjo bolečino, vendar se z njo ne bomo hoteli soočiti. Tako lahko mine polovica našega življenja, pa morda še ne bomo imeli moči, da bi se soočili s seboj.

Potem pride otrok v družino. Tudi, če kot mlade mamice poskušamo z meditacijo, jogo ali druge sprostitvene dejavnosti, morda bomo postali skoraj odvisni od teka…ampak tam bo nekaj, od česar bežimo, pa si ne bomo še mogli priznati, se s tem soočiti. Če svojih bolečin ne bomo mogli ali vsaj poskušali blažiti z zadostno količino športa, sprostitvijo, se nam lahko zgodi, da bo naše telo odreagiralo na stres (to velja sploh v odraslosti) s paničnimi napadi ali celo boleznimi.

Ko pride otrok v družino, se vse spremeni. Prisili nas, da se soočimo s svojim notranjim otrokom. Dolgoročno gledano, se bomo morali enkrat spoprijeti s svojo težko prtljago. Sploh težko je, kadar je v naši preteklosti huda zanemarjenost, neljubljenost s strani staršev, hujše fizične in druge zlorabe ali kakšen drug dogodek, ki je resno ogrožal naš obstoj.

Preberi več »

Kako spremeniti svoje življenje na boljše

Veliko ljudi mi reče, da ne najde volje, da nimajo življenjske energije. Povem jim, da se življenje zelo spremeni, če postanemo hvaležni. Pa mi rečejo- ne najdem ničesar za kar bi bil hvaležen.

Tudi sama sem v najstniških letih videla svet zelo črn in zdelo se mi je, da ni nič lepega. Prijatelj mi je povedal, da naj si predstavljam, da na siv dan skozi okno posije v mojo sobo sončni žarek, ki sobo napolni s svetlobo. Najprej se mi je zdelo to nemogoče in tega nisem mogla. Čez čas pa sem ugotovila, da si zmorem predstavljati. Ko je bil najbolj meglen dan, sem sedela na postelji in poskušala videti žarek. Zdelo se mi je, da lažem sebi od začetka- zakaj bi videla nekaj svetlega, če se mi zdi vse sivo? A ko sem si uspela zamislit sončni žarek, ki je obsijal mojo sobo, se mi je takoj zdelo vse bolj svetlo in lepše. Videla sem, kako predstavljanje, vizualizacija zmore narediti čudeže. 🙂

Nato sem pričela pisati DNEVNIK HVALEŽNOSTI. V prazen zvezek sem poskušala napisati vsak večer vsak 3 stvari za katere sem tisti dan hvaležna. Na začetku je bilo zelo težko. Težko sem videla kaj lepega. A poskušala sem s čisto majhnimi stvarmi in dogodki- da sem zjutraj imela dober zajtrk, da imam streho nad glavo, za lep sončni zahod, za luštno srečanje s prijateljico. Po nekaj večerih, ko mi je bilo težko najti tudi 3 stvari, za katere sem hvaležna, pa sem kmlu ugotovila, da sem vedno bolj hvaležna in da se zavedam kaj vse dobrega mi je bilo dano: da imam prijatelje, da sem zdrava, da lahko tečem (nekateri, ki so na vozičku ne morejo), da imam vsak dan hrano (medtem ko veliko sveta strada), da imam svobodo in da živim v državi, kjer ni vojne… in še bi lahko naštevala. Kmalu sem ugotovila, da…. Preberi več »

50 odtenkov sive ali.. ali smo res tako sivi in naveličani, da nas vzburja le še mejno?!

Siva..hm, pred leti ko sem prvič slišala za naslov knjige, sem si mislila- kakšen beden naslov! Zakaj bi kdorkoli bral nekaj, kar ima tako siv, dolgočasen naslov. Ko sem slišala za vsebino pa sploh…ajoj, še ena malo bolj “trda” oblika ženskih ljubezenskih romanov. Ampak potem so kar naenkrat vsi to brali, oz. popravek VSE to brale. Dobro, sem si mislila, OK, sem bolj konzervativne sorte v nekaterih pogledih, ampak zakaj to ženske rabijo? Predstavljala sem si, da morda te romane berejo starejše gospe, ki hočejo malo pobegniti od vsakdanje več kot 20 letne dolgočasne posteljne rutine s svojim možem… ampak NE! To berejo mlade ženske, ki bi morale biti na vrhuncu svojega življenja, sploh med rjuhami jim gotovo še ni dolgčas,..ali pač? Ali smo res tako zdolgočaseni, naveličani vsega, da nas vzburja le še kar je tako mejno, ekstremno, da smo pripravljene tudi reči nasilje je OK?! Ali hočemo pokazati kako napredne smo, da gremo v javnost gledat mehek pornič in se potem še hvalimo s tem?

Leta so minevala in vedno bolj sem se čudila vsem novim objavam na internetu, kako je še ta in ta kupila še drugo in tretjo knjigo iz tega sklopa, meni pa se je vse samo še bolj in bolj gnusilo. Zakaj bi se ženske hvalile s tem, kako berejo knjigo, ki spodbuja nasilje in katere namen je izzvati in prestavljati naše meje dopustnega, sprejemljivega? Sama sem se še kako zavedala, da na ženske lahko igra kdorkoli na naša čustva in verjamem, da je knjiga na veliko žensk vplivala nekako takole- zanimivo, vzburljivo, malce težko sprejemljivo, nato pa so morda celo razmišljale, da bi kakšno prakso omenjeno v knjigi in kasneje v filmu morda pa lahko uporabile v spalnici, da malo popestrijo rutino…No, to si lahko samo zamišljam, ker je moj odpor še vedno veliko večji, kot to, da bi sploh koga vprašala kaj se dogaja v knjigah ali filmu, ker mi je bila že misel odbijajoča. Sivo dekletce, povprečno, ki jo privlači dominanca, nadvlada uspešnega moškega in njegove skrivnosti, njegova “singularnost” (ja, reklamam pač nisem mogla ubežati :S

Najbrž pa se je ob ogledu filma dogajalo še nekaj drugega… privlak skrivnostnega, morda lahka indentifikacija… Preberi več »

Vzroki iz otroštva za kasnejšo kronično izpostavitev stresu, izgorevanje, pregorevanje

stopwatch-73399_640Pri otrocih, ki so bili kronično izpostavljeni stresu v družini- teror, fizično nasilje, »pucanje jeze staršev nad otrokom«, se lahko prične kronično pregorevanje že v mladostniški dobi.

Kot v času nasilja in strahu pred vnovično ponovitvo nasiljam, se odrasla oseba odziva v vseh situacijah. Tudi ko ni neposredno ogrožena, odreagira s strahom, je inhibirana, zamrznjena, samo čaka »od kje jo bo udarilo«. Tako se dogaja v šoli, strah pred tem, da ne bo dovolj dobra in se potem sploh ne loti ali pa gre preveč v detajle in ji zato ne uspeva, v službi, strah da ne bo zadovoljila standardov šefa, in čeprav ga ni v neposredni bližini, je strah prisoten, nenehno. Ko se zgodi nekaj, da ji dokaže, da resnično ni naredila nekaj dobro, ali se osramoti pred kolegi, dobi potrditev, da je spet nekaj »zasrala«, dobi sram očeta, ki jo je pretepal in ni bil v stiku z lastnim sramom. Kadar je fizično nasilje, je vedno sram, strah, jeza in včasih celo prava groza.

Ker žrtev ni v stiku s tem, se vsi okrog nje jezijo, jo sramotijo ali pa se sama osramoti, jo je vedno strah ali pa ona ustrahuje, saj je v njej prisotno veliko nasilja. Želi si potrditve, vendar pa nima poguma, da bi se česa lotila, nima samozavesti, saj je bila celo življenje zatirana, inhibirana, njena kreativnost, samozaupanje, vse to je uničeno. Celo življenje išče potrditev v svetu, vendar ga v resnici išče pri očetu in mami, tam pa ga nikdar ne more dobiti. In spet je v začaranem krogu. Morda jo oče kdaj pohvali, vendar jo že majhna njegova naslednja graja osramoti, poniža, vrne nazaj v temo, osamljenost, ničvrednost.

Kako priti izpod tega jarma? Preberi več »

Depresija, neuspeh, odlašanje – posledica želje po ugajanju staršem?

Saj ni res- pa je! Večkrat se depresivnost, neuspeh, odlašanje pojavi kot posledica nezavedne želje ustreči staršem! Ja, prav ste slišali! Vprašate- kako neki naj bi z depresijo ali nesupehom ustregli staršem, ko pa so ponavadi tudi oni razočarani nad nami in z nami trpijo, ker nam želijo najboljše v življenju? Takole (-le-le 😉

Tekom partnerskega in zakonskega življenja se večkrat med partnerjema znajde medsebojno razočaranje, od moža smo pričakovali več, pa se skozi zakon vedno več vdaja npr. alkoholu, nikakor ne zmore dobiti službe, cele dneve preleži na kavču (morda je tudi depresiven), pričnemo se nanj jeziti, nismo zadovoljni s partnerjem in to pričnemo vedno bolj kazati tudi navzen. Veliko staršev se takrat po veselje in pozornost obrne k otrokom. Oni postanejo središče naše ljubezni, zadovoljstva. Otrokom vedno bolj sporočamo, kako krasni so, partnerju kako smo z njim nezadovoljni. Tudi če tega nikdar ne izrečemo, otroci to čutijo. Vsak otrok je vesel pozornosti, ki jo dobiva od staršev in gotovo mu taka vloga ugaja, vendar kljub temu vsak otrok želi, da bi se oči in mami dobro razumela, se imela rada, ne želi, da bi šla narazen. Razpet je med tema dvema željama. Želi ustreči. Vendar je tu past- lahko postane “zlati fant”, “mamin princ” ali “očkova princeska”, vendar tukaj tvega jezo in slab odnos z drugim staršem, ki je lahko nezavedno tudi ljubosumen na otroka in pozornost, katero ima od drugega partnerja. Torej kaj je druga izbira? Lahko postane nekdo, ki izgleda, da se zelo trudi, a mu nikakor ne uspe. Nikakor ne dobi dobre službe, ne zasluži dovolj denarja, ima take in drugačne težave, je depresiven, včasih ga kdo označi za lenega. Tisti, ki so mu najbolj blizu, kot na primer njegov partner v kasnejših letih, pa opazi, da je kot bi sam sebe “spotikal” na poti do uspeha. Sam sebi je največja ovira.

Preberi več »

Depresija in naučena nemoč

V današnjih časih sta depresija in depresivnost pogosto uporabljani besedi, vendar večkrat napačno. Depresija je bolezen s točno določenimi kriteriji, depresivnost pa je stanje v katerem se ljudje večkrat znajdemo. Presenečeni boste, ko vam odkrijem zelo pogost razlog, ki pripelje do depresivnosti, a kasneje lahko tudi do depresije. To je naučena nemoč. Naučili smo se, da smo nemočni.

Tekom življenja se v posameznikovem življenju lahko pripeti mnogo dogodkov, zaradi katerih dobimo občutek, da ne moremo vplivati na potek svojega življenja. Najbolj ranljivo obdobje za pridobivanje osnovnega občutka varnosti ali nevarnosti v svetu pa so ravno prva leta življenja. Takrat, ko smo popolnoma odvisni od naših staršev glede zadovoljevanja naših osnovnih potreb. Odvisno od vzgoje, se starši odločajo bodisi, da zadovoljijo otrokove potrebe po hrani, pijači, pozornosti takrat, ko jih otrok izraža, ali pa se odločijo, da ga bodo hranili le ob določenih urah, da ga pustijo jokati ponoči, ipd. Otroci namreč včasih jokajo, ker jih je strah, potrebujejo topel občutek objema staršev, takrat se počutijo spet varne. Starši, ki imajo svoj urnik za otroka in otroka vmes ne vzamejo k sebi, če joka, lahko v otroku vzpodbudijo občutek, da je svet nevaren, da ne moreš dobiti, kar želiš , da ne moreš vplivati na svet okrog sebe. Te izkušnje so predverbalne, t.j. preden govorimo in se vtisnejo globoko v naše možgane. Občutek nemoči lahko pridobimo tudi kasneje v življenju, če v naši vzgoji prevladuje kritika in premalo občutka ljubljenosti in lastne vrednosti ali če dobimo premalo pozornosti s strani staršev, ki so preveč zaposleni. Pomembne so tudi izkušnje, ki jih dobimo v stiku z vrstniki. Preberi več »

Odvisnost od idealiziranih predstav iz romantičnih in pornografskih filmov

Kako se današnje generacije razlikujejo od prejšnjih? Vzorniki današnje generacije so zvezdniki resničnostnih oddaj,pevci in igralci v filmih. Punce na spletu največ iščejo glasbo,trače, romantične filme, resničnostne serije, obleke, ki jih nosijo presuhe manekenke. Torej se tudi njihov svet oblikuje nezavedno po podobah, ki jih videvajo. Fantje na spletu največ igrajo igrice, iščejo novitete glede športa, avtov, tehnologije, gledajo pornografijo. Ponovno se njihov svet hote ali nehote oblikuje po tem kar videvajo vsak dan. Digitalna tehnologija je prinesla poleg zasvojenosti z računalnikom per se, posebej tudi specifične zasvojenosti: z računalniškimi igricami, s pornografijo, ipd. Torej kaj se več-ali-manj dogaja? V preteklosti, ko ni bilo tako dostopne tehnologije, so se lahko ljudje primerjali samo med seboj, ne pa z ljudmi, ki so na naslovnicah revij, v glasbenih videih, v flimih retuširani, olepšani včasih do nerazpoznavnosti. Puncam danes pa se zdi, da morajo biti pravi moški taki, kot so zvezdniki v filmih (romantični, vse razumejo, popolni, a popolnoma neresnični liki), fantje pa pričakujejo, da bodo punce take, kot so igralke v pornografskih filmih, s popolno postavo, velikimi prsmi, brez celulita, ki obvladajo vse položaje v spolnosti. Ko oboji vstopijo v pravo zvezo, jih le ta nikoli ne more zadovoljiti, ne glede pričakovanj punc glede romantike, ne glede pričakovanj fantov v spolnosti in glede postave punc. In obratno. Seveda tudi kakšne punce gledajo preveč pornografije. Vse je dostopno, zastonj. No, ja, ne zastonj. Ima veliko ceno, na naših življenjih. Previsoko. Naše zadovoljstvo v življenju je odvisno od naših pričakovanj. Če so le ta previsoka, smo stalno nezadovoljni. Vedno si želimo več, boljše in lahko zelo na boleč način ugotovimo, da smo predolgo izbirali in da smo ostali sami.

Kaj sem se naučila skozi leta branja tračev, gledanja resničnostih oddaj in romantičnih komedij? Da sosedova trava resnično ni bolj zelena!

Preberi več »

Anksioznost modernih žensk

Meja odraslosti se zaradi podaljševanja let izobraževanja, tendence k podiplomskemu izobraževanju in kasnejšega osamosvajanja od staršev, premika navzgor. Skupaj z njo se, predvsem v večjih mestih, premikajo navzgor povprečna leta, ko si ustvarjamo družine, se poročamo (če sploh se), zaradi poznih let za rojevanje prvega otroka pa se zmanjšuje tudi število otrok. Čeravno po raziskavah družinske vrednote ostajajo več-ali-manj enake, govorim o tem, da si moški in ženske povečini želijo ustvariti družino, imeti otroke, se to dogaja tako pozno, da si jih kar nekaj premisli glede števila otrok in se recimo namesto za dva otroka, raje odločajo za enega otroka in kariero.

Ja, ni enostavno živeti v teh časih. In kljub temu, da bo kdo rekel: “Včasih je bilo veliko huje, ker naši stari starši niso imeli vseh teh pomivalnih, pralnih…strojev in so opravila trajala dlje, manj je bilo pravic na delovnem mestu,” sem še vedno mnenja, da nam je težje. Govorim predvsem o zmedi ženskih in moških vlog, kar je predvsem očitno v večjih mestih. Nikoli prej ženske niso doživljale toliko anksioznosti, napetosti (no, ja, pretiravam, morda v vojnem času), paničnih napadov in moški niso bili toliko obremenjeni, kot danes. Zakaj tako mislim? Preberi več »

Zavist, poročila in trači onemogočajo osebno srečo

Okrog nas se dogajajo nesreče, smrti, naravne katastrofe. Seveda se dogaja tudi veliko lepega, vendar ker je osnovno načelo novinarstva napihniti vsako nesrečo v senzacionalno novico, posledično hitro dobimo katastrofo “globalnih razsežnosti”. Kdor torej vsak dan gleda tovrstne negativne informacije- le to postane njegova realnost, tako se oblikuje njegov pogled na svet. Ce o teh katastrofah in tezki ekonomski situaciji debatira s svojimi prijatelji in v sluzbi, potem postane to njegov cel svet in ta svet je poln tezav in problemov. Saj jih imajo vsi, saj je recesija… Zakaj torej na nekatere recesija ne vpliva in v recesiji celo napredujejo?

Poznate tisto pravljico o zabah,ki so plezale na drevo? Vecina jih je hitro obupala, saj so se spodaj zbrale zabe,ki so vpile, da zabe niso za plezanje in da jim ne bo uspelo. Zacuda je eni zabi uspelo priti na vrh in vsi so se cudili kako to. Nazadnje so ugotovili, da je ta zaba gluha in tako ni mogla slisat vseh negativnih komentarjev, je poslusala le sebe in verjela vase.
Poznam veliko ljudi, ki so prenehali gledati porocila, nekateri celo sploh nimajo televizije, in to v casu, ko vsi kupujejo najvecje in najboljse tv-je in druge elektronske igrace. Tudi sama ne spremljam vec porocil, temvec le preberem izbrane teme, ki me zanimajo in ki niso “katastrofalno napihnjene”.

Kako je to s traci? Zakaj nas traci tako fascinirajo? Spremljamo zivljenja ljudi, ki imajo vec, kot mi, njihove ljubezenske prigode, nezgodne dogodke, prelomnice, tudi neresnicne,izmisljene zgodbice o njih. Zakaj? Nas fascinirajo, jih obcudujemo, smo jim zavistni, si zelimo imeti tako zivljenje, cakamo, da se tudi njim zgodi kaj slabega in se nam potrdi nase prepricanje, da tudi bogatim in slavnim ni z rozcami postlano? Najbrz ima vsak svoje razloge, a primerjave z drugimi nam dolgorocno bolj skodijo kot ne, ker se bolj osrecotocamo na druge, kot na svoje zivljenje, se primerjamo.

Edinstveni smo. Nihce nima tocno takih sposobnosti, potencialov, osebnosti. Ozrimo se vase in prenehajmo tekmovati z drugimi. Najdimo svoje talente, jih razvijajmo, drznimo si biti sami svoji. Svet nas potrebuje tocno take, kot smo in ne potrebuje se ene kopije nekoga drugega. Vsak ima svoje poslanstvo, zaupajmo vase.

Merilo uspešnosti

Gremo čez življenje, eni z boljšimi preddispozicijami, kot drugi, “življenje so stopnice” sem slišala v eni pesmi. Rojstvo, šola, služba, ljubezen, poroka, otroci, hiša, …nazaj ne moreš… in komentar radijske voditeljice? “višje, kot greš, bolj si zadihan” 🙂

Resno. Kaj je merilo naše uspešnosti? Kdo to presoja? Bog po smrti? Verjamem, da smo sedaj (skupaj s ponotranjenimi pričakovanji okolice seveda) sami sebi največji sodniki. In resnično si svoj pekel ali nebesa ustvarjamo na Zemlji sami, s svojimi mislimi, obsodbami, samohvalami, samozadovoljstvom ali nezadovoljstvom. Seveda ima pri tem veliko opraviti tudi način na katerega so nas vzgojili. Kaj je naša popotnica v svet? Preberi več »