Zakaj bi kdorkoli bral nekaj, kar ima tako siv, dolgočasen naslov. Ko sem slišala za vsebino pa sploh…ajoj, še ena malo bolj “trda” oblika ženskih ljubezenskih romanov. Ampak potem so kar naenkrat vsi to brali, oz. popravek VSE to brale.

Dobro, sem si mislila, OK, sem bolj konzervativne sorte v nekaterih pogledih, ampak zakaj to ženske rabijo?

Predstavljala sem si, da morda te romane berejo starejše gospe, ki hočejo malo pobegniti od vsakdanje več kot 20 letne dolgočasne posteljne rutine s svojim možem… ampak NE! To berejo mlade ženske, ki bi morale biti na vrhuncu svojega življenja, sploh med rjuhami jim gotovo še ni dolgčas,..ali pač? Ali smo res tako zdolgočaseni, naveličani vsega, da nas vzburja le še kar je tako mejno, ekstremno, da smo pripravljene tudi reči nasilje je OK?!

Ali hočemo pokazati kako napredne smo, da gremo v javnost gledat mehek pornič in se potem še hvalimo s tem?

Leta so minevala in vedno bolj sem se čudila vsem novim objavam na internetu, kako je še ta in ta kupila še drugo in tretjo knjigo iz tega sklopa, meni pa se je vse samo še bolj in bolj gnusilo.

Zakaj bi se ženske hvalile s tem, kako berejo knjigo, ki spodbuja nasilje in katere namen je izzvati in prestavljati naše meje dopustnega, sprejemljivega? Sama sem se še kako zavedala, da na ženske lahko igra kdorkoli na naša čustva in verjamem, da je knjiga na veliko žensk vplivala nekako takole- zanimivo, vzburljivo, malce težko sprejemljivo, nato pa so morda celo razmišljale, da bi kakšno prakso omenjeno v knjigi in kasneje v filmu morda pa lahko uporabile v spalnici, da malo popestrijo rutino…No, to si lahko samo zamišljam, ker je moj odpor še vedno veliko večji, kot to, da bi sploh koga vprašala kaj se dogaja v knjigah ali filmu, ker mi je bila že misel odbijajoča.

Sivo dekletce, povprečno, ki jo privlači dominanca, nadvlada uspešnega moškega in njegove skrivnosti, njegova “singularnost” (ja, reklamam pač nisem mogla ubežati :S

Najbrž pa se je ob ogledu filma dogajalo še nekaj drugega… privlak skrivnostnega, morda lahka indentifikacija…z glavno igralko, ki je kot povprečno dekle in jo nekdo vpelje v nekaj novega, rajciš? Hvalabogu, da so nekatere moje prijateljice odkrito priznale, da so bile nad filmom razočarane in nekatere le še niso popolonoma izgubile svojega smisla za sram in gnus, ko so priznale, da jih je bilo kar malo sram gledati tako zelo erotičen film v isti dvorani še z premnogimi neznanci.

Ampak zdaj pa resno, zakaj je tooooliko žensk šlo gledat tak film in nekatere so zraven vlekle še svoje uboge moške? Mogoče zato, ker se film sliši, izgleda na prvi pogled, kot ženski film. Ampak na žalost samo na prvi pogled. Kot je dobro rekel že Marcel Štefančič- vse filme in videe se dela tako, kot da jih gledajo moški in še: sporočilo filma 50 odtenkov sive je, da smo ženske že tako osvobojene, da se moramo spet podrejat.

Tole lajkam in se strinjam, da smo morda nehote, dale z našim svetovno množičnim obiskom tega filma informacijo moškim, da nam je to všeč. Kakorkoli se s to mojo izjavo kdo strinja ali ne- povprečen moški želi velikokrat uganiti kaj je njegovi ženski všeč in nič čudnega ne bi bilo, če bi sklepal (pa čeprav napačno), da si tega tudi sami želimo in morda bo kaj od tega tudi sprobal v saplnici (ali pač v kakšnem drugem zasebnem ali javnem prostoru 😉

Drugo dejstvo je tudi, da je bila knjiga in film zelo dobro oglaševan, za tem je bilo izjemno dobro oglaševanje in marketing. In seveda naša ženska radovednost, emancipacija… želja, da se otresemo tradicionalnega jarma vsega prepovedanega, da nas ni več sram govoriti o spolnosti in o tem govoriti tudi z drugimi prijateljicami in tudi javno. Pa še na Valentinovo je prišel v kino- kakšna dobra priložnost, da si greva ali s prijateljico ali s svojim moškim to pogledat, ker naj bi bil rahlo žgečkljiv, nagajiv, erotičen, za lep uvod v prelep večer v dvoje?

No, prijateljice, ki ste šle gledat- ste dobile kar ste pričakovale?

Moje mnenje je, da to odraža le to, da nekritično sprejmemo vse, kar je popularno in IN, da smo kot ovce, ki pogoltnemo, kar nam tiščijo v grla, brez lastne razsoje in zanašanja na lasten dober okus. Ni vse, kar je popularno dobro in kar je dobro ni nujno popularno.

Ampak to smo pozabili. Smo otroci medijev in njim verjamemo bolj kot svojim staršem, svojim bližnjim. Če so pa to povedali na televiziji ali poročilih ali pa sem prebral na internetu, je pa sigurno res! Vabim vas, da se začnete sami odločati in ne sprejmete nekaj samo zato, ker to delajo vsi! Osvežujoče je. Stvar, ki pa me bolj skrbi pa je, druga možnost- da nimamo več občutka kaj je nasilje in kaj ne. To se velikokrat zgodi, kadar smo bili v otroštvu deležni takšnega ali drugačnega nasilja, fizičnega, lahko tudi spolnega, ali pa meja ni bilo in smo zato toliko bolj zmedeni.

Žalostno je, da se kot psihoterapevtka zavedam, da veliko žensk, ki so izkusile spolno nadlegovanje ali posilstvo, dejansko v spolnosti potrebujejo nasilje na tak način, kot je z njimi delal že v preteklosti nasilnež in jih nežnost morda sploh več ne vzburi, jih pusti hladne in potrebujejo vsaj slike v glavi, ki jih tja popeljejo. Kar je še bolj tragično, pa je, da se veliko žensk (ali moških) svoje zlorabe niti ne spomnijo, ker so spomin nanjo potisnile tako globoko, da se včasih šele skozi leta terapije pričnejo spominjati. Imajo pa težave na vseh drugih področjih življenja.

Ne, upam da je resnična tretja možnost- da smo samo tako zasuti z vsem, bombandirani z vizualnimi slikami z medijev, da smo preprosto zdolgočaseni in potrebujemo močnejše senzacije, da se nas sploh dotaknejo.

Naše telo je zaradi velike količina stresa v službi in doma pretežno ves čas na adrenalinu, zato pri hobijih in tudi v “spalnici” potrebujemo adrenalinska doživetja, a smo zato tudi kronično utrujeni, pregorevamo. Presegamo včerajšnje meje, vse se dogaja prej, bolj intenzivno, novo.

Upam, da tako prestopanje meja čez nekaj let ne bo rezultiralo v tem, da bomo kot Japonci- delali kot norci cele dneve, vikende in noči, vzburjalo nas bo pa samo še množična posilstva na vlakih in morda kakšne fekalije na naših telesih. Kam gremo?

Vrnimo se prosim nazaj v intimnost, ljubezen, nežnost med dvema, tisto pristnost, tisti sveti odnos med nama, ki najbolj raste s tem, da vzdržujeva s pogovorom in ljubečo predanostjo najino vez. Da se trudimo odpuščati drugemu in sebi majhne napake, to bo veliko bolj pomagalo najini intimnosti, bližini in spolnosti, kot take nasilne spolne prakse. Ne dopustimo, da pridemo tako daleč, da najin odnos in telo otopi do te mere, da potrebujemo prebujenje z nasiljem.

Ne dajmo svoje moči stran in (kot je povedala moja prijateljica)- ne zamenjujmo agresivnosti moških z odločnostjo, ki jo včasih tako pogrešamo zaradi današnje zmede glede moških in žensk vlog.

Če pa le ugotavljamo, da potrebujemo vedno več sadističnih in mazohističnih dejanj, da dosežemo zadovoljitev, potem bi bilo morda dobro, da se vprašamo zakaj in morda poiščemo pomoč pri terapevtu.