Skupaj z njo se, predvsem v večjih mestih, premikajo navzgor povprečna leta, ko si ustvarjamo družine, se poročamo (če sploh se), zaradi poznih let za rojevanje prvega otroka pa se zmanjšuje tudi število otrok.

Čeravno po raziskavah družinske vrednote ostajajo več-ali-manj enake, govorim o tem, da si moški in ženske povečini želijo ustvariti družino, imeti otroke, se to dogaja tako pozno, da si jih kar nekaj premisli glede števila otrok in se recimo namesto za dva otroka, raje odločajo za enega otroka in kariero.

Ja, ni enostavno živeti v teh časih. In kljub temu, da bo kdo rekel: “Včasih je bilo veliko huje, ker naši stari starši niso imeli vseh teh pomivalnih, pralnih…strojev in so opravila trajala dlje, manj je bilo pravic na delovnem mestu,” sem še vedno mnenja, da nam je težje.

Govorim predvsem o zmedi ženskih in moških vlog, kar je predvsem očitno v večjih mestih. Nikoli prej ženske niso doživljale toliko anksioznosti, napetosti (no, ja, pretiravam, morda v vojnem času), paničnih napadov in moški niso bili toliko obremenjeni, kot danes.

Zakaj tako mislim?

Do pred nedavnega smo imeli celo veliko višji standard od preteklih generacij,veliko več smo si lahko privoščili. Se ne strinjate? Kolikokrat ste s svojimi starši šli letno na počitnice in kolikokrat so naši starši šli? Naše generacije potujejo tako za vsake praznike nekam- za prvomajske in poletne z družino na morje, za zimske smučat, za novoletne v tuje kraje,vmes kdaj malo do toplic… Prejšnje generacije so hodile na počitnice morda enkrat letno?

No, posplošujem… a dejstvo je, da današnja družba v nas ustvarja veliko več potreb, imeti moraš vse in še več. Moraš imeti vsaj svoje stanovanje, dva dobra avtomobila pred hišo, otroka in psa, hodit v tujino na potovanja, obvezno vsaj enkrat letno na morje, imeti moraš dobro izobrazbo, pa biti fit in negovan, pa lepo oblečen, pa imeti iphone, ipad,ipod…. in se ne neha…

Morda je recesija res dobra, da se bomo, vsaj nekateri, vrnili k osnovam, k pravim vrednotam, h družini, prijateljem, sosedski pomoči. Drugi bodo morda šli v druge ekstreme, ki se dogajajo v nekaterih večjih mestih držav južno od nas- družine nimajo za ogrevanje stanovanja, a dajo zadnje denarce za solarij, lepe obleke in umetne prsi svoje hčerke, ker stavijo vse upe nanjo, da bo ujela bogataša in jih rešila revščine. Ne pretiravam!

Ja, žalostno, ampak resnično. Tudi v ljubezni se v kriznih časih dogajajo spremembe.

Ko so časi težki finančno, si ljudje, pa čeprav včasih nezavedno, pri izbiri partnerjev postavijo za prioriteto najti si, če že ne bogatega, pa vsaj finančno solidno stoječega ali vsaj pridnega, delovnega partnerja.

Druge potrebe so malo potisnjene na stran. Če se pogovarjate s prejšnjimi povojnimi generacijami, vam bodo pogosto rekli,da so se s partnerjem, partnerico poročili, ker so bili pridni, delovni in da ne razumejo kaj današnji mladi tako komplicirajo pri izbiri partnerja z istimi interesi, pa čustvenimi potrebami. Ampak tako je. V t.i. obdobju “debelih krav” so nižje potrebe zadovoljene in (po Maslowu) lahko posegamo po višjih, čustvenih, duhovnih potrebah. Iščemo nekoga, ki nas bo poslušal, razumel, imel podobna zanimanja…

Zelo zahtevni smo postali. Poleg tega si želimo v življenju več obilja in ponavadi ni dovolj, da ima samo moški dobro službo, morata jo imeti oba. Tudi ženske se ne počutimo več osebnostno izpopolnjene, če nismo uspešne tudi v karieri ali na delovnem mestu in veliko otrok je lahko pri dosegi tega cilja velika ovira, saj za kar nekaj let izginemo iz trga dela. Nekatere se zato raje najprej posvetijo karieri, ko pa si zaželijo otroka pa je včasih lahko že prepozno.

Mlade ženske se zgledujejo po tujih zvezdnicah in res je, da imajo tudi nekatere ameriške zvezdnice prvega otroka pri 40ih, a one imajo denar, da so lahko še pravi čas poskrbele za to, da so si dale zamrznit jajčeca, da lahko drugi ženski plačajo, da jim donosi njihovega otroka, posvojijo otroka iz tujih držav… pa ve? Ste si dale zamrznit jajčeca? Kaj če bo pri 36ih prepozno? Dobro, dobro, no, ni treba razmišljat tako. Če je nekaj namenjeno, bo uspelo. Še vedno verjamem v to. Ne obupat! A igrat se z naravo, če nisi ravno miljonar, da si lahko privoščiš vse mogoče in nemogoče posege, se ravno ni treba.

A včasih nimaš izbire, vem...

Vem, da se v nas bori konflikt med tem, da si popolna partnerica, mati, uspešna v karieri, fit, urejena, negovana, brez gub, da imaš urejeno, lepo stanovanje, … vse želimo imeti in v vsem želimo biti uspešne.

Naše stare mame so lahko hodile v službo, a se od njih ni pričakovalo delati kariero, pa še kuhati, pospravljati, biti suha, urejena, se ves čas lepo oblačiti, biti zabavna mama, ki se resnično ukvarja s svojimi otroki, se igra, vzgaja, ustvarja… Dovolj je bilo, da so bili otroci siti in čisti, očetje so delali moška dela, ženske se večino časa ukvarjale z domom.

Danes to ni dovolj. Čas pa je težko razporediti in opravila se kopičijo, anksioznost se povečuje. Tudi od moškega se pričakuje, da se po službi ukvarja z otroki in prevzame tudi kakšno žensko delo in so lahko taki pridni moški zaradi tega tudi preobremenjeni in lahko trpi tudi partnerstvo. Verjemite, da je opisano veliko težje, kot biti vsak dan do poznega večera le v službi in se ne ukvarjati z otroki.

Trend je tudi, da preobremenjene ženske najemajo čistilne servise, tašče jim kuhajo, in kdo bi jim zameril?

Si je treba postaviti prioritete, če ne se nam lahko samo strga!