Žrtev je. Podobno, kot razvajen otrok, ki je žrtev razvajanja staršev, ni sam kriv. Ni kriv/a, da ni bila ljubljen/a, kot si zasluži, da je bil/a celo čustveno zanemarjen/a, neželen/a, celo zavržen/a, označen/a kot nebodigatreba ali pa se je tako počutil/a.

Ne moreš se zanesti na nikogar, nikomur ne zaupaš, preziraš ljudi, ki bi ti morali dati ljubezen, zaupanje, varnost, pa ti tega niso bili sposobni dati. Poveličuješ druge, v začetku, zdijo se ti več vredni, kot si ti, dokler jih ne spoznaš in ugotoviš, da niso all that in da imajo velike pomanjkljivosti. Takrat jih zvrneš, skineš s prestola in jih preziraš. Ne maraš. Od drugih želiš, zahtevaš občudovanje. Ko ga dobiš, se čutiš da si tako visoko, da te nihče ne zasluži, da si višje. Težko je verjet v nekaj več od sebe, v Boga, če nisi ponižen. A si bil ponižan, zato se povišuješ. Moraš biti za vse sam, saj so te drugi tolikokrat razočarali, da si ne smeš več privoščiti zaupati komurkoli drugemu, kot le sebi. Vedno ohol, napihnjen, z nosom med oblaki, nedostpen, ice queen ali king.

A pravzaprav osamljen, z željo, da bi te nekdo ljubil, kot si zaslužiš. S strastno, a enakovredno ljubeznijo. A niti sam ne zmoreš take ljubezni, ker je ne poznaš. Ne veš kako izgleda. Iščeš jo pri drugih, pri partnerjih, a nekako nihče ne ustreza. Kot ti nekoč nisi ustrezal staršem, nisi bil dovolj. Zdaj ti cel svet ni dovolj. Ker te žeja po resnični ljubezni, ki ti jo lahko da samo starš, ki brezpogojno ljubi. Samo mama, ki zna biti ranljiva, rasti skupaj s teboj in pustiti, da trkaš na njene rane, in zdrži. Ki ti da občutek ljubezni, ki te ljubi.

Na žalost brezpogojne ljubezni v partnerstvu ni v taki meri in saj prav, to bi bila zloraba, le starš te mora ne glede na vse, grdo vedenje, ekstremno preizkušanje meja ljubiti, pa čeprav storiš najhujša dejanja proti vsem, proti človeštvu… Zato ne obupajte. Niti v odrasli dobi, da bi starši morda zmogli dati ljubezen, pokazati ljubezen. Tu se najbolj celijo rane in v varnem terapevtskem prostoru, in tudi delno preko partnerske ljubezni, ljubezni v zakonu, v ljubezni do lastnih otrok. Dovolimo si zaceliti notranje rane.

Vztrajajte, ne obupat, pa čeprav so nad vami starši 1000x obupali, vas zaničevali, vas zapustili, zavrgli in tudi drugi ljudje. Vredni ste! Vztrajajte! Pustite, da se vaše srce in duša celita. Molite za zacelitev ran. Brskajte po sebi. Vredni ste ljubezni! In vedite: Bog vas neskončno ljubi!