Očetje, spoštujte, ljubite, lepo ravnajte s svojimi hčerkami, saj si bo po vsej verjetnosti dobila prav takšnega moškega, kot ste vi.

Če ste jo vi čustveno zapustili, niste bili tam za njo, bo trpela zaradi čustvene zapustitve svojega moškega, a si bo vedno najbolj želela biti ravno z njim, ne pa z nekom, ki bo varen, ostal z njo.

Če ste fizično nasilni, ste jo udarili, tepli, jo bodo privlačili nevarni agresivni moški. To ne moreš racionalno rešit, je preveč organsko, globoko, vpisano v naše celice, v našo organsko kodo. Lahko narediš kontro in se poročiš s človekom, ki te ne privlači, ampak te bo vedno vleklo k njemu, ki te.

Ni napak v življenju, so samo priložnosti za rast, za celjenje ran. Ko te nekdo rani na podoben način kot starši, vendar zmore reči OPROSTI, kar bi morda potrebovali od staršev, se celijo rane. LJUBEZEN ZDRAVI!

Ko daš otrokom v izobilju tisto, kar bi ti potreboval od staršev, pa nisi nikdar dobil, se rane celijo. To je kot bi dal svojemu notranjemu otroku nekaj, kar bi potreboval od enega odraslega, ob katerem bi ti moralo biti varno. In je to zmaga,daj zmožnost dajati drugim, česar sam nisi dobil, pomeni, da niso uničili dobrega v tebi in da jim lahko odpustiš, saj jih notranje prerasteš, postaneš odrasel in vidiš na katerih notranjih ranah so oni obtičali in kje niso nikdar odrasli in vedno kot otrok delujejo iz svojih ran.

Ko se zaveš, da svoje notranje rane moraš ozdraviti ne samo zaradi sebe, ampak da ne bi istih krivic, ki so jih delali tebi, delal svojim otrokom (to se namreč rodi iz neodpuščanja!).

Ko se zaveš, da bi bila to KRIVICA in da se je tebi dejanjsko delala krivica (nisi kriv/a da so drugi grdo ravnali s teboj kot otrokom! Niso znali drugače, morda so tudi njihovi starši tako (največkrat pa še veliko slabše!) ravnali z njimi.

Včasih odpuščanje pride, ko se gremo pogovoriti s starši in vidimo kako grdo so ravnali z njimi, ali kakšno težko življenje so imeli), takrat se zavemo, da je pomembno, da vsaka generacija naredi nekaj boljše, kot prejšnja).

Ne skrbite, če se ne spomnite kaj preveč iz svojega otroštva, vas bodo otroci spomnili ;) tisto, kar vam bo najtežje dati njim in na kar bodo ves čas trkali, da si želijo od vas, tistega vam je najbrž primanjkovalo.

Morda je to fizična bližina, da jih potolažite, ne pa govorite, da so "jokice", kot so vam govorili starši. Morda, da se umirite ob njih, čeprav se starši niso mogli ob vas in so vas tepli.

Ozdravitev je tam, kjer boste otrokom dajali točno to v izobilju.