Nič ne cenijo.

Ne bi radi bili tako hladni in strogi, kot naši starši, ne bi radi fizično kaznovali, kot so nas, vendar nastane problem. Drugače ne znamo. In se v 50% slika ponovi, le z drugimi igralci, t.j. da smo bodisi nasilni, preveč strogi, premalo ljubeči starši (misleči: saj so nas dobro vzgojili tako) ali pa preveč popustljivi, celo permisivni, ker ne znamo kako, raje pogledamo stran.

In rečemo, da je kriv sistem, po možnosti vrtec in šola, da je naš otrok tak kot je. Jok, brate! Otrok je vaš! Izobrazit se je treba in pač iskati in iskati način, ki bo pravi, ne bo nasilen in vam bo pomagal vzgojiti otroka v dobrega, kvalitetnega odraslega, ki bo imel prave vrednote in srce na pravem mestu, kakor pravimo. Ali pa je danes najpomembnejše, da je najboljši v šoli, kasneje v poslu, ne glede na to čez koliko trupel gre?

Je to merilo?

Pravijo, da se vrednote niso spremenile, sama pa menim, da so se drastično! Ja, boste rekli, še vedno si vsi želimo ljubiti in biti ljubljeni, večina tudi imeti družino… in večina tudi pride tja, le da zaradi umanjkanja vrednot to stanje traja veliko krajše, kot pri prejšnjih parih generacijah, saj so vrednote, kot so iskrenost (kot pri Tofsiju 😉 potrpljenje, ponižnost, poštenje in dobrota skoraj popolnoma izginile iz vzgoje. Le kdo si sploh še želi za svoje otroke, da bi bili marljivi in potrpežljivi? Pa čeprav je slednje najpomembneje, kar lahko otroku sploh daste, da se nauči v življenju potrpeti, tako bo lažje šel čez padce v življenju in vztrajal v partnerstvu.

A otroke smo danes naredili velike, kot da lahko odločajo o več stvareh, kot bi v resnici smeli.

Vprašanje, ki ga je velikokrat treba ponoviti: Kdo je tu šef? in me zanima koliko otrok bo odgovorilo pravilno: Mami in tati. Ker tako mora biti. Vi ste odrasli! Prevzemite vajeti! V kakšno osebo želite, da otrok odraste? Želite biti zaradi njega vsak dan klicani v šolo, ker ne upošteva pravil? Potem mu kar dajte tisto, kar želi, ko se meče v tla in kriči pol ure, pa čeprav veste, da to zanj ni dobro. Tako se bo navadil metati se ob tla, dokler ne dobi svojega tudi v šoli. Ja, na žalost v šoli hitro vidimo kakšne vzgoje je bil deležen otrok.

Vi veste, da za otroka ni dobro, da gre spat šele ob 23h in da bo zjutraj težko vstal, pa ga še naprej razvajate, saj božček ne more spati. In poleg tega vas še s tem oropa toplega večernega stiskanja z možem in hladnost v odnosu narašča. To lahko dela, ker mu pustite. Če zvečer ne more zaspati, naj pač leži in šteje ovce (saj se bo po parih nočeh naveličal, če boste vztrajni) vi imate seveda boljša opravila, kot je, da greste malo prej spat in hm…se, kot sem rekla, crkljate z možem. 😉

Imejte pred očmi, da če vas povozi in vašo voljo ter vas ne upošteva, bo tako delal tudi z vsemi ljudmi v bližini in tako ne bo imel prijateljev, težave bo imel z avtoriteto vzgojiteljic, učiteljic, vi pa boste, kot sem rekla, ponovno vsak dan klicani v šolo in grozi vam, da vas bodo odpustili! Imate pa še večje težave. Ker če ne upošteva učiteljic, bo tudi vam kmalu zrasel čez glavo. In potem bo standardna- starši, ki nastopajo proti šoli in zagovarjajo njihovega zlatega sina, da on pa res ne bi naredil česa takega, potem pri 14ih tožijo, da jim je najstnik zrasel čez glavo in da jih je že tudi večkrat udaril.

No, najbrž si niste želeli takega vedenja pri sinu, ali pač? Ste ga pa s svojo nepravilno, preveč popustljivo ali nedosledno vzgojo, včasih pa tudi z nasilno vzgojo pripeljali do tega momenta.

Pamet v glavo.

Vnaprej razmislite kakšne lastnosti želite privzgojiti svojemu otroku in ga z zdravimi mejami (tudi do vas in vaših potreb!) ter doslednostjo pogumno vzgajajte. Vedeti morate, kaj boste naredili če se zgodijo 3-4je najpogostejši izbruhi ali situacije in oba z možem enako postopati, določiti tudi kazen, ki naj bo odvzem kakšne stvari, ki je otroku sploh pri srcu ali podobno, in to za toliko časa, kot boste lahko to dosledno preprečevali. Včasih je težko, ja, in tudi mora biti, a če boste vztrajni, boste imeli kasneje manj težav in bo vredno.

Poleg meja, pa je nujno pokazati otrokom tudi ljubezen in sprejemanje. Recite mu, da ga imate radi, pa čeprav tega vam nihče ni rekel, saj veste, da ste to pogrešali in si to želeli.