Deli objavo na Facebook-u
Iz izkušenj vam povem, da sem sama doživljala enako. Potem pa so nam v vrtcu v šoli za starše povedali, da je včasih potrebno zgolj mirno govoriti vsak dan in da se bodo enkrat otroci kar naučili. In točno to se je zgodilo. Ko sem vmes obupavala in razmišljala, da mi nalašč kontrirajo in da je vsak dan vojna bitka z njimi….se je zgodilo…Kar naenkrat so se naučili in od takrat dalje to delali! In sem se spomnila na ponavljanje…in koliko časa sama potrebujem, da osvojim novo navado 😉
Otroci se pri starših, ki kričijo na žalost nič ne naučijo, razen sporočila, da so očitno sami tako grozni, da starši obupujejo, povzdigujejo glas in kričijo na njih in kako grozna je mama ali oče do njih. Ne slišijo nič drugega. Dobijo samo strah in se večkrat ponoči tudi polulajo v posteljo (tudi zaradi tega se danes podaljšuje doba, ko otroci lulajo v svoje postelje!) Saj smo ljudje pod velikim stresom…delamo cele dneve, nato pa pridemo še domov, kjer je potrebno veliko energije za vzgajanje otrok.
Včasih preprosto ne znamo drugače, ko smo jim že tolikokrat ponovili eno in isto in nas ne upoštevajo. Če pa se takrat našemu povzdignjenemu glasu pridruži še kakšen poniževalen vzdevek za otroka ali kletvica…potem pa smo bitko izgubili mi, saj otrok sedaj ve, da je res slab in tu se začne graditi njegova identiteta za življenje. Zatorej se res ne rabimo čuditi, ko bo odrasel in postal točno tisto, kar mu govorimo, da je. Odrasli smo vendar njegovo zrcalo, v katerega se gleda celo življenje. In kar mu povemo o njem samem, to ga gradi.
Poleg tega smo mu dali zelo slabo popotnico kako je treba ravnati, kadar je človek jezen- torej, da je treba kričati in preklinjati ali celo udariti! Najbrž vas bodo čez par dni ali let klicali v šolo, da se v šoli pretepa, preklinja in kriči, kadar je jezen. Tega pa nočete, ali pač?
Torej, kaj pomaga?
zavedanje, da otroci pač potrebujejo mirno in dosledno ponavljanje in utrjevanje pravil ( se spomnite- do 5.000 krat!)
najbolj vam bo pomagala rutina (ja, prav ste prebrali!- ko jo načrtujete in vzpostavite, za kar potrebujete kar nekaj časa in tudi fleksibilnosti 😉 če otroci vedo, da ni večerje, dokler niso pospravljene igrače, če vedo, da se morajo hitro umiti in preobleči v pižamo, ker če ne bodo zamudili pravljico…tovrstni vrstni red in pravljica vsak večer 😉 resnično pomaga k mirnemu večeru in umirjenemu spancu za starše in otroke 😉
štetje 1,2,3 (ali do 5- in povedati otrokom, da štejete, ker ne upoštevajo pravil in da bo potem sledila kazen…p.s.- štejemo pa (in to počasi 😉 v bistvu tudi zato, da se sami umirimo in da nam ni treba kričati in se pretirano razburjati ;)- kar je zelo dobro pomagalo in deluje!
postavljena pravila in vnaprej dogovorjen sistem tudi s kaznimi (ja, prav ste slišali, nismo za permisivno vzgojo! Predvsem tudi, ker ga pripravljamo za življenje in ker bo tudi v šoli kaznovan z vzgojnimi ukrepi, če pravil ne bo spoštoval in npr.na cesti…vsaka stvar ima svojo posledico)- torej kaj bosta OBA STARŠA naredila enako, ko bo naslednjič npr. a) metal igrače in jih uničeval b) spet udaril svojo sestrico in c) ne bo upošteval pravil in navodil.
kazni naj bodo majhne in naj se z njimi odvzame ugodnosti in nikakor ne smejo biti fizične (npr. če ne poješ glavne jedi, ne dobiš posladka; če ne upoštevaš pravil jutri ne boš gledal risank; če v jezi mečeš in uničuješ igračke ali jih ne pospravljaš, ti bodo odvzete…). Kadar otrok tepe ali naredi škodo drugemu je potrebno tudi, da se ISKRENO opraviči (ker starši vemo, katero opravičilo je iskreno, vztrajamo pri njemu. V primeru, da se iz načina, kako se opraviči čuti, da ni, naj gre na stolček malo razmisliti o tem in naj pride nazaj, ko mu bo iskreno žal…pomaga vztrajanje pri tem. Pri nas smo imeli sistem opravičilo, objemček in poljubček med otrokoma, ki je pri njiju pomagal razvijati empatijo, jima dal možnost, da popravita svoja slaba dejanja in utrujeval njun dober odnos in prijateljstvo.
vedno najprej enkrat mirno opozorimo, da se to ne dela in potem sledi kazen (da če bo otrok delal to naprej, da se mu bo npr. to odvzelo…).
uporaba stolčka za umirjanje– nekateri pravijo, da je uporaba sporna, ker otroka odmakneš od sebe…pri nas so stolček uporabljali najprej v vrtcu in smo ga nato mi prevzeli- kadar se otrok ni lepo vedel so ga dali sedet za mizo in se ni smel naprej igrati z ostalimi. Uporabljamo ga takrat, kadar je otrok v afektu in ne pomaga, kadar ga želimo umiriti v objemu in je še naprej agresiven, da se on umiri (in tudi mi 😉 boljše, kot da bi ga nato fizično kaznovali, ker se sami ne bi mogli umiriti. Na njem naj sedi toliko minut, kot je sam star, oz. dokler se ne umiri in iskreno opraviči. Če nadaljuje z negativnim vedenjem, se ga posede nazaj.
Otroci so naši največji učitelji potrpežljivosti v življenju. Dajmo si možnost, da smo čim bolj umirjeni, dosledni in kreativni starši. Otroci nam bodo hvaležni, mi pa se bomo počutili zmagovalce. Ne škodi tudi prebrati kakšno knjigo o vzgoji in včasih obiskati kakšno posvetovalnico o vzgoji ali družinsko terapijo, kadar se vrtimo v krogu ali sami ne vemo kako naprej. Pa srečno!