In to kljub temu, da ob razhodu ne mislijo tako, se kasneje izkaže, da je tako- moški zelo hitro dobijo novo žensko, ženske pa dobijo novega partnerja zelo kasneje, če sploh. Slednje sploh velja pri ločitvah.

Zakaj?

  1. Ženske imamo visoke romantične predstave, da mora vsaka zveza ustrezati določenim v sebi postavljenim normam- da se mora zaljubit in da mora moški ustrezat njenim pogojem, ne samo fizičnim (veliko žensk ima kar cele liste pogojev, kakšen mora biti moški). Veliko je krivo tudi gledanje raznih romantičnih filmov, branje takih knjig, ipd. Moški so pri tem veliko manj zbirčni – punca jim je fizično všeč in potem vidijo, kaj se iz tega izcimi, kar ne pomeni, da hitro potem ne končajo zveze, če jih kaj moti.

  2. Ženske smo tudi veliko bolj čustvene in ob razhodu partnerske zveze jokamo na ramenih svojih prijateljic, kar sicer potrebujemo, vendar včasih žalovanje postane naš vsakdan in rutina ter se iz tega težje izvlečemo. Moški po razhodu drug drugega ne tolažijo, ampak grejo skupaj pit, žurat, prijatelji se trudijo, da čimprej “pozabi” na bivšo, s tem, da jim zunaj pomagajo do kakšne nove. Moški pač med moškimi ne vzpodbujajo objokavanja zveze, to ni zaželeno, ženske pa.

  3. Kljub temu, da ženska ne more več vztrajati v zakonu, ker je zanjo nevzdržno, ali se ona odloči za konec, kljub otrokom, je potem sploh veliko bolj pozorna, kakšnega partnerja pripelje domov, saj je veliko bolj zaščitniška (ponavadi) do otrok, kot so ponavadi moški, in je izbira zato še težja.

  4. Poleg tega se veliko bolj obremenjujemo tudi z okolico in kaj si drugi o nas mislijo, tako nočejo, da bi o nas govorili, da smo takoj po ločitvi ali razhodu skočile v posteljo z drugim in da jih menjamo kot gate…no, moški s tem nimajo težav, sploh pa ponavadi je ženska veliko bolj očrnjena, moški pa je car, če jih ima veliko. Na žalost tako je še vedno, enako velja, če ima moški veliko mlajšo žensko, ženska pa mlajšega moškega. V slednjem primeru bo imela ženska veliko več težav pri sprejetosti, kot moški z mlajšo.

  5. Je pa še nekaj, kar opažam predvsem pri mlajših lepših moških, da imajo vedno na stand-bye-ju še nekaj rezervnih, ki jim po malem kurijo tudi ko so v zvezi in hitro skočijo z eno izmed njih v novo zvezo, ko se prejšnja zaključi. Ženske pa damo ponavadi celo sebe v vsako zvezo, vsaj v prvih zvezah. Kasneje tudi vedno manj zaupamo in smo hitro razočarane nad moškimi, sploh, če se vzorec ponavlja. Moški pa pač samo še ni našel prave in jih veselo preizkuša naprej.

Seveda zgornje ne velja za vse moške in ženske, in najdejo se tudi obratni primerki, poleg tega seveda tudi moški žalujejo, a večkrat ponavadi takrat, ko so že v novi zvezi, ugotovijo kakšne dobre lastnosti je imela bivša, a so že v novi zvezi in gredo pač naprej.

Kar nam spet ne pomaga...

Na žalost je tako, da manj kot je človek obremenjen s tem, kakšen bi moral biti bodoči partner, no, ja, recimo da ene par lastnosti si vsak želi pri svojem partnerju (evo, že spet razmišljam pač čist po žensko 😉 in se poskusi prepustiti, ko nastopi nova romantična priložnost.

Je pa res, da se ženske ne zadovoljimo kar z vsakim in je pa to prednost v tem, da si na koncu izberemo res kvalitetno partnerstvo, kar je dolgoročno za nas boljše 😉