ELAN VITALIS
Elan Vitalis je življenjska energija, zavedanje našega obstoja in namena, ki nas žene, da uresničujemo svoje sanje in posegamo po zvezdah.

Maja.Horvat.Lampe@elanvitalis.si

Narcisa, kako se počuti narcis(a) v svoji koži?

Žrtev je. Podobno, kot razvajen otrok, ki je žrtev razvajanja staršev, ni sam kriv. Ni kriv/a, da ni bila ljubljen/a, kot si zasluži, da je bil/a celo čustveno zanemarjen/a, neželen/a, celo zavržen/a, označen/a kot nebodigatreba ali pa se je tako počutil/a.

Ne moreš se zanesti na nikogar, nikomur ne zaupaš, preziraš ljudi, ki bi ti morali dati ljubezen, zaupanje, varnost, pa ti tega niso bili sposobni dati. Poveličuješ druge, v začetku, zdijo se ti več vredni, kot si ti, dokler jih ne spoznaš in ugotoviš, da niso all that in da imajo velike pomanjkljivosti. Takrat jih zvrneš, skineš s prestola in jih preziraš. Ne maraš. Od drugih želiš, zahtevaš občudovanje. Ko ga dobiš, se čutiš da si tako visoko, da te nihče ne zasluži, da si višje. Težko je verjet v nekaj več od sebe, v Boga, če nisi ponižen. A si bil ponižan, zato se povišuješ. Moraš biti za vse sam, saj so te drugi tolikokrat razočarali, da si ne smeš več privoščiti zaupati komurkoli drugemu, kot le sebi. Vedno ohol, napihnjen, z nosom med oblaki, nedostpen, ice queen ali king.

A pravzaprav osamljen, z željo, da bi te nekdo ljubil, kot si zaslužiš. S strastno, a enakovredno ljubeznijo. A niti sam ne zmoreš take ljubezni, ker je ne poznaš. Ne veš kako izgleda. Iščeš jo pri drugih, pri partnerjih, a nekako nihče ne ustreza. Kot ti nekoč nisi ustrezal staršem, nisi bil dovolj. Zdaj ti cel svet ni dovolj. Ker te žeja po resnični ljubezni, ki ti jo lahko da samo starš, ki brezpogojno ljubi. Samo mama, ki zna biti ranljiva, rasti skupaj s teboj in pustiti, da trkaš na njene rane, in zdrži. Ki ti da občutek ljubezni, ki te ljubi.

Na žalost brezpogojne ljubezni v partnerstvu ni v taki meri in saj prav, to bi bila zloraba, le starš te mora ne glede na vse, grdo vedenje, ekstremno preizkušanje meja ljubiti, pa čeprav storiš najhujša dejanja proti vsem, proti človeštvu… Zato ne obupajte. Niti v odrasli dobi, da bi starši morda zmogli dati ljubezen, pokazati ljubezen. Tu se najbolj celijo rane in v varnem terapevtskem prostoru, in tudi delno preko partnerske ljubezni, ljubezni v zakonu, v ljubezni do lastnih otrok. Dovolimo si zaceliti notranje rane.

Vztrajajte, ne obupat, pa čeprav so nad vami starši 1000x obupali, vas zaničevali, vas zapustili, zavrgli in tudi drugi ljudje. Vredni ste! Vztrajajte! Pustite, da se vaše srce in duša celita. Molite za zacelitev ran. Brskajte po sebi. Vredni ste ljubezni! In vedite: Bog vas neskončno ljubi!

Anksioznost modernih žensk

Meja odraslosti se zaradi podaljševanja let izobraževanja, tendence k podiplomskemu izobraževanju in kasnejšega osamosvajanja od staršev, premika navzgor. Skupaj z njo se, predvsem v večjih mestih, premikajo navzgor povprečna leta, ko si ustvarjamo družine, se poročamo (če sploh se), zaradi poznih let za rojevanje prvega otroka pa se zmanjšuje tudi število otrok. Čeravno po raziskavah družinske vrednote ostajajo več-ali-manj enake, govorim o tem, da si moški in ženske povečini želijo ustvariti družino, imeti otroke, se to dogaja tako pozno, da si jih kar nekaj premisli glede števila otrok in se recimo namesto za dva otroka, raje odločajo za enega otroka in kariero.

Ja, ni enostavno živeti v teh časih. In kljub temu, da bo kdo rekel: “Včasih je bilo veliko huje, ker naši stari starši niso imeli vseh teh pomivalnih, pralnih…strojev in so opravila trajala dlje, manj je bilo pravic na delovnem mestu,” sem še vedno mnenja, da nam je težje. Govorim predvsem o zmedi ženskih in moških vlog, kar je predvsem očitno v večjih mestih. Nikoli prej ženske niso doživljale toliko anksioznosti, napetosti (no, ja, pretiravam, morda v vojnem času), paničnih napadov in moški niso bili toliko obremenjeni, kot danes. Zakaj tako mislim? Preberi več »

Zanesljiv recept za srečo (2., 3. in 4. korak)

Pisala sem že o prvem koraku v Zanesljiv recept za srečo (1.korak). Sedaj pa vam razkrivam korake naprej:

2. korak: vizualizacija in čustva

“Razišči trg.” Ugotovi, kaj ti je resnično všeč. Kaj si želiš v življenju. A ostani osredotočen na eno, morda dve najpomembnejši stvari, da ne izgubiš fokusa. Želeno si živo predstavljaj. Ob tem se veseli, celo na glas izreči “Jaaa!” Vem, da se bo slišalo čudno, ampak resno mislim, ko pravim: “Skači od veselja!” In se zavedaj, da z vsako lepo, pozitivno, veselo mislijo, ustvarjaš pogoje za njeno realizacijo. Čustva naravnaj na veselje, srečo, evforijo. Saj vem, da je težko in da imaš ob tem občutek, da lažeš samemu sebi, sploh, če v življenju preživljaš težje obdobje, ampak po sloganu “Fake it, ’till you make it!” se pretvarjaj, da si srečen tako, da poskusiš čutiti veliko veselja za vsako majhno stvar in ko boš večino časa resnično vesel/a (pa čeprav za male stvari), se ti bo dogajalo še več stvari, za katere boš lahko hvaležen/hvaležna in to je pot do sreče! Poleg tega- kaj te stane poskusiti, ne? 😉

Meni je pomagala ta vaja: Sediš na postelji in dan je meglen in siv. Nato pa si skozi meglo predstavljaj kako k tebi posije žarek sončka in počasi napolni celo sobo. Šele ko začutiš njegovo toplino, veš da imaš moč vizualiziranja in da lahko kakršenkoli dan spremeniš v sončen. Poskusi! Poskusi zopet!

Preberi več »

Svetovanje in terapija Elanvitalis

Avtorica Maja Horvat Lampe sem:

– socialna pedagoginja

– svetovalka

– družinska in zakonska terapevtka.

Na razpotjih v življenju, glede poklicne kariere, o zakonskih težavah, o težavah pri iskanju partnerja in znotraj partnerstva, ob izgubi, glede vzgoje ali ob drugih življenskih vprašanjih se lahko obrnete name.

Skupaj bomo našli vašo pot do zvezd!

Kontakt in svetovanje, odgovori na vprašanja:

maja@elanvitalis.si

Zakon privlačnosti – zakaj spodleti?

Večina izmed vas je že gotovo slišala govoriti o ali celo prebrala knjigi Zakon privlačnosti in Skrivnost (The secret). Knjigi sta po mojem mnenju osnova za razumevanje kako, na kakšen način, po kakšnem ključu si v svoje življenje privabljamo dogodke, stvari in ljudi. Kot osnova je pomembno naše stanje duha, torej ali imamo do sebe in sveta pretežno pozitiven pogled ali negativen, ter naše ramišljanje o svetu, kateri stavki oblikujejo naše doživljanje sebe in sveta. Torej, če navedem samo nekaj primerov, najprej negativnih: “Ljudje, ki imajo veliko denarja, so si ga pridobili na nezakonit način. Denar ne raste na drevesu.” Ki pa jih lahko razumsko zamenjamo s pozitivnimi: “V življenju vedno dobim, kar si resnično želim. Lepo mi je in še lepše mi bo,” (slednji je moja dnevna mantra). Pomembna je tudi hvaležnost, pozitivno razmišljanje, vizualizacija ciljev, načrtno postopno ustvarjanje. Toliko, če povem samo na kratko.

Vse lepo in prav. Vendar se nam v življenju ne uresničujejo samo pozitivne stvari, temveč si velikokrat v življenje pritegnemo negativne dogodke. To se največkrat zgodi, ko že nekaj časa pretežno pozitivno razmišljamo, pridno vizualiziramo, na primer naše novo delovno mesto, smo hvaležni, delamo dobro, ko se čisto sprostimo. In takrat se zgodi- nesreča v takšni ali drugačni obliki.

Takrat mnogo ljudi, ki ne razumejo v polnosti zakona privlačnosti, rečejo, da je zakon privlačnosti spodletel in da ne deluje. Pa ni res!

Zakon privlačnosti deluje ves čas, a kar nekaj časa sem potrebovala, da sem sama ugotovila kako. Tega vam knjiga The secret ali The law of attraction ne pove! In sicer- Preberi več »

Kako v življenju dobiti kar hočem?

Kvaliteta našega življenja je odvisna od kvalitete naših misli.  Ste že slišali ta izrek? Kaj pomeni? Gre za čisto preprosto fizikalno zakonitost. Naše misli so vibracije, ki jih pošiljamo v svet okrog sebe. In po principu podobno privlači podobno (tu zadaj je spet polno izrekov: Denar privlači še več denarja; Pokaži mi s kom se družiš in povem ti kdo si; Kadar ima hudič mlade jih ima veliko; in še bi lahko naštevali) si po zakonu privlačnosti v svoje življenje pritegnemo stvari, ljudi, dogodke, o katerih razmišljamo. Če veliko razmišljamo o problemih, si v življenje tako pritegnemo probleme. Če razmišljamo o svetu, da je vedno dobro poplačano, potem se nam bo vedno dobro, ki ga naredimo drugim, na en ali drug način poplačalo.

Ljudje smo projektorji, svet pa je naše platno. Kar si v notranjosti, v naših glavah s pomočjo naših misli, prepričanj, tudi strahov naslikamo, to se začne kmalu odražati v resničnosti.

Zavedati pa se moramo, da na veliko naših najglobljih prepričanj pozabimo in nato nam ni jasno zakaj stalno razmišljamo o tem, kako bomo dobili v službi boljši položaj, pa se to ne zgodi. Pozabljamo pa na svoja globoka prepričanja, ki so večkrat stavki naših bližnjih še iz našega otroštva: Denar pokvari ljudi; Veliko denarja, veliko problemov; Kdor ima veliko denarja, si ga sigurno ni pridobil na pošten način; ipd. Se morda zalotite, da kdaj tako razmišljate? In potem se še čudite, da nimate veliko denarja? Naša globoka prepičanja nam tako lahko onemogočajo dosego našega cilja.

Preberi več »

Razvojne naloge po 30. letu

Že Ericson je pisal o razvojnih nalogah od rojstva do pozne starosti, ko govori o zadovoljstvu ali razočaranosti nad svojim življenjem. Vendar je zanimivo, da se ta zadnja faza pojavlja že veliko prej in se nato ponavlja čez krizo srednjih let do pozne starosti. Gre za integracijo in vpogled v svoje dosedanje življenje.
Ponavadi si celo otroško in mladostniško obdobje prizadevaš, da bi bodisi ugajal, bodisi se upiral staršem ter bil sprejet in dobil potrditev od vrstnikov. V obdobju odraščanja je videz in priljubljenost, ki sta (morda še bolj ozrazito pri puncah) zelo povezana, mladim celo bolj pomembna od drugih dosežkov na področjih šolanja, znanja, športa, hobijev. Eni so tu bolj uspešni, drugi si tega želijo, pa jim v tistem obdobju ni uspelo. Niso bili priljubljeni, niso pripadali, niso bili dovolj suhi, lepi, lepo oblečeni. Si pa tega zat še bolj želijo in si za to prizadevajo v tolikšni meri, da v mladi odraslosti pridobijo želeno postavo, videz. Končno postanejo priljubljeni in dosežejo želeni cilj. Za nekaj časa… Nato se ozrejo naokrog in vidijo, da drugi, tisti, ki so morda prej bili celo najbolj popularni, lepi, modno oblečeni, ipd. sedaj to niso več. Takrat se lahko nekaj časa počutijo celo večvredne, dokler ne ugotovijo razloga zakaj je tako. Na žalost ugotovijo, da tisti drugi videza nimajo več za lastno prioriteto. Kaj pa je torej tisto, kar naj bi bilo v ospredju po 30- em letu? Preberi več »

ZAKAJ SE POROČITI?

Poroka je svečan civilni ali /in cerkveni obred, ko ženska in moški skleneta zakonsko zvezo in postaneta mož in žena. Partnerja poveže v skupnost – postaneta svoja družina. Včasih je bila poroka pričakovani dogodek v življenju moškega in ženske, ločitev je bilo malo. V zadnjih desetletjih pa je zaznati močan upad števila porok, partnerja se za poroko v povprečju odločata kasneje, velikokrat ko že imata otroke, na drugi strani pa opažamo porast zunajzakonskih skupnosti ter ločitev. Nekateri izmed razlogov za tovrstni trend so manjša vpetost v bližnje okolje in tradicijo, podaljševanje časa izobraževanja, kasnejši vstop na delovno mesto ter posledično kasnejša finančna neodvisnost, naraščajoče število ločitev v družini in okolici. Obred poroke je izgubil na pomenu, saj mnogo ljudi ne verjame več, da je možno kvalitetno partnerstvo z nekom celo življenje. Mnogo ljudem poroka predstavlja le papir, nepotreben finančni zalogaj ter napor zaradi zahtevne organizacije dogodka. Dodatno oviro lahko pri tem predstavlja tudi  pomanjanje denarja, recesija, nestabilne razmere na trgu dela, različne predstave partnerjev o poroki, nerazumevanje med njunima družinama ali ločenima staršema, nesprejemanje ženina s strani družine. Večkrat pa je neodločanje za poroko tudi znak nepopolne diferenciacije od staršev, ki otroke preveč navezujejo nase ali pa znak strahu pred dokončnimi odločitvami in občutkom izgube svobode.  Ljudje se zaradi velike izbire ali slabih vzgledov v okolici težko odločijo za celo življenje z enim partnerjem.

Veliko deklet si kljub temu že od malega želi, se veseli ter sanja o tem dogodku, ki pa je kljub vsemu velika prelomnica, na katero se je potrebno psihično pripraviti. Preberi več »

Zavist, poročila in trači onemogočajo osebno srečo

Okrog nas se dogajajo nesreče, smrti, naravne katastrofe. Seveda se dogaja tudi veliko lepega, vendar ker je osnovno načelo novinarstva napihniti vsako nesrečo v senzacionalno novico, posledično hitro dobimo katastrofo “globalnih razsežnosti”. Kdor torej vsak dan gleda tovrstne negativne informacije- le to postane njegova realnost, tako se oblikuje njegov pogled na svet. Ce o teh katastrofah in tezki ekonomski situaciji debatira s svojimi prijatelji in v sluzbi, potem postane to njegov cel svet in ta svet je poln tezav in problemov. Saj jih imajo vsi, saj je recesija… Zakaj torej na nekatere recesija ne vpliva in v recesiji celo napredujejo?

Poznate tisto pravljico o zabah,ki so plezale na drevo? Vecina jih je hitro obupala, saj so se spodaj zbrale zabe,ki so vpile, da zabe niso za plezanje in da jim ne bo uspelo. Zacuda je eni zabi uspelo priti na vrh in vsi so se cudili kako to. Nazadnje so ugotovili, da je ta zaba gluha in tako ni mogla slisat vseh negativnih komentarjev, je poslusala le sebe in verjela vase.
Poznam veliko ljudi, ki so prenehali gledati porocila, nekateri celo sploh nimajo televizije, in to v casu, ko vsi kupujejo najvecje in najboljse tv-je in druge elektronske igrace. Tudi sama ne spremljam vec porocil, temvec le preberem izbrane teme, ki me zanimajo in ki niso “katastrofalno napihnjene”.

Kako je to s traci? Zakaj nas traci tako fascinirajo? Spremljamo zivljenja ljudi, ki imajo vec, kot mi, njihove ljubezenske prigode, nezgodne dogodke, prelomnice, tudi neresnicne,izmisljene zgodbice o njih. Zakaj? Nas fascinirajo, jih obcudujemo, smo jim zavistni, si zelimo imeti tako zivljenje, cakamo, da se tudi njim zgodi kaj slabega in se nam potrdi nase prepricanje, da tudi bogatim in slavnim ni z rozcami postlano? Najbrz ima vsak svoje razloge, a primerjave z drugimi nam dolgorocno bolj skodijo kot ne, ker se bolj osrecotocamo na druge, kot na svoje zivljenje, se primerjamo.

Edinstveni smo. Nihce nima tocno takih sposobnosti, potencialov, osebnosti. Ozrimo se vase in prenehajmo tekmovati z drugimi. Najdimo svoje talente, jih razvijajmo, drznimo si biti sami svoji. Svet nas potrebuje tocno take, kot smo in ne potrebuje se ene kopije nekoga drugega. Vsak ima svoje poslanstvo, zaupajmo vase.

Merilo uspešnosti

Gremo čez življenje, eni z boljšimi preddispozicijami, kot drugi, “življenje so stopnice” sem slišala v eni pesmi. Rojstvo, šola, služba, ljubezen, poroka, otroci, hiša, …nazaj ne moreš… in komentar radijske voditeljice? “višje, kot greš, bolj si zadihan” 🙂

Resno. Kaj je merilo naše uspešnosti? Kdo to presoja? Bog po smrti? Verjamem, da smo sedaj (skupaj s ponotranjenimi pričakovanji okolice seveda) sami sebi največji sodniki. In resnično si svoj pekel ali nebesa ustvarjamo na Zemlji sami, s svojimi mislimi, obsodbami, samohvalami, samozadovoljstvom ali nezadovoljstvom. Seveda ima pri tem veliko opraviti tudi način na katerega so nas vzgojili. Kaj je naša popotnica v svet? Preberi več »